Ime mi je, Kaly. Živim v mestu Ljubljana. Včasih, ko sem bila še manjša sem živela na Pojlski. Zdaj pa tu v sloveniji. Imam mlajšo sestrično, ki živi z nami. Sja nima več staršev. Sem pa drugače edinka. Ko bom velika, bom pianistka. Stara sem 12.

TE BESEDE, PA SO KO SEM BILA ŠE MLAJŠA, BILA SEM V SEDMEM RAZREDU
Kajti zdaj sem DUH!
Pa poglejmo kaj se mi je takega zgodilo, vendar to se je zgodilo ko sem bila še na Poljskem:
Bil je kr tk en beden dan, zunaj je bilo temno. S busom sem se pripeljala do šole. Ko sem prišla po stopnicah do drugega nadstropja, sem šla v jedilnico, saj v naši šoli je navada, da ko prideš v šolo, se javiš kuharici, da si tu. Povedala sem ji, da bi rada šla v glasbeno učilnico, ker sem pod stresom.Nasrečo me ima kuharica rada in mi je dala ključe.Vsedla sem se za klavir in začela igrati. Ti me je pomirilo. Vse dokler nisem zaslišlala zvonca. Takrat sem pograbila torbo in stekla v matematično včilnico. Pozdravila sem in se vpravičila. Učiteljica me je nadrla, zakaj sem pozna. Ravno s želela povedati, zakaj pa me je prekinila in poslala v klop. Spet ta brezvezna matematika. Raje imam glasbo in likovno umetnost. Učiteljica je spet nekaj nakladala, o deljenju s decimalnimi števili. V zadnji vrsti sem že sjiraj zaspala, prebudila pa sem se konje včiteojica rekla TEST! Zapisala sem si in spet javkala, da se moram še več včiti kod, da nimamo napovedanih 5 spraševanj in 3teste. Pač, čist brezveze.