Hodim domov in zagledam na tleh listek. Ma sej, ne da me res mikajo pozabljeni na pol razcefrani umazani listki na tleh, to ne, ampak kaj pa jaz vem… ta me je pritegnil(ne sprašujte me kako je mogoče da te pritegne pohojena smet na tleh-in to do te mere, da jo greš šlatat…). Poberem torej ta listek in ga razgrnem, gor pa zagledam risbico, češnje, dve češnjici z pecljem in enim samim zelenim listom. Pač, normalizirana poljudena predstava o tem, kako izgleda prava češnja. Skomignem z rameni, češ, kaj naj s to risbo in se že pripravim smet vreči v koš(skrbimo za planet!), ko zagledam, z majhnimi črkami, pravzaprav črkicami napisano neko telefonsko. Opa, si rečem. Kaj pa če…. Kaj če bi jaz malo opalila svoj telefon, ha? Sej, ne da mi je jasno kot beli dan, da se mi bo na drugi strani oglasila kakšna prijazna babica, ravno s polnim pladnjem piškotov za svoje vnučke v rokah. Ali pa zaposlen oče, ki se bo ravno peljal v svojem avtu, zmatran od službe. Če smo realni, je klicarjenje naključnih oseb pravzaprav dolgočasno… Kakorkoli, tako kot papirček me je privlačila tudi telefonska, in sem si slikala papirček, in sem si telefonsko shranila v imenik(pod ime CHERRY CHERRY LADY-poznate komad?). Iz tega se ne bo razvilo nič posebnega, oziroma, kot pravi moja preljuba mati: iz te moke ne bo kruha(prevod v situacijo :iz teh češenj ne bo pite). Še vseeno, takoj ko pridem domov in zabrišem torbo v kot(jej, jej, mladina…), se nagrmadim na klopco, zunaj pred hišo in zajamem sapo. Pritisnem na gumb -Kliči. Evo, pa zvoni. Le kdo se bo oglasil…?