Bolniška soba 73
Na mojih rokah še nikdar nisem čutila takšnega bremena. Počitim se kot tisti titan Atlas, ki je na ramenih nosil celo nebo. Zdaj mi že zgodovina kot Prometeju vrane razjeda telo. Toliko testov je letos. Ah, pogrešam počitnice, pa čeprav je šele november. Kaj vse bi dala da bi se vrnila v osmi razred in da v temu trenutku ne bi pisala testa za matematiko (kdo si je zmislil te teste!?). Joj, kje sem že ostala? Sploh se ne moram zbrati, ker mi toliko stvari in misli drvi po glavi. Pogledam skozi okno... in skoraj padem s stola. Ali res sneži? Že dva tedna že neprestano padajo debele snežinke. Zdaj je jezero gotovo že zaledenelo za drsanje. Ali je bil to slučajno šolski zvonec? Niti pol testa še nisem rešila! Preklete bodite težke naloge, ki odvzamete pozornost!! Oddala sem test, se preoblekla ter šla v vrtec po Anjo in Blaža. Nato smo šli še do prvega razreda in pobrali Maksa. »V šoli je bilo super! Spoznavali smo črko F. Si vedela da je v besedi konj tudi J?...« mi je začel razlagati, tako hitro, da sem komaj razumela. Naš mali piflar. Anja in Blaž sta dvojčka. Imam še pravega brata Gašperja ki je imel v tistem trenutku uro klavirja. Takrat je bil dve leti mlajši od mene. V tej družini pa sta še starša. Oči je zelo uspešen direktor nekega mizarskega podjetja. In moja mami-no mačeha (ne, ni kot tista mačeha iz Pepelke) ime ji je Laura in je najbolj prijazna mačeha, kar jih je. Po poklicu je veterinarka in nekoč je bila svetovalna delavka. Pomaga mi prebroditi vse težave. Moja mami je umrla ko sem bila stara sedem. Bila je ena od premnogih žrtev prometnih nesreč. Velikokrat obiščem njen grob in se v mislih pogovarjam z njo. Z menoj je vsak trenutek življenja. Z menoj se veseli ob dobri oceni in me tolaži ob slabi. Moje življenje je čudovito če ne štejemo šole. Del te naše družine pa sem tudi jaz: Ema Golob. Ko sem prišla domov s svojimi tremi pobalini domov sem na mizi našla rumen listek, s sporočilom, da očija in Laure spet dolgo ne bo doma. Anjo, Blaža in Maksa sem posedla pred televizijo, da sem lahko v miru pripravila kosilo. Med čakanjem, da testenine (špageti) zavrejo sem si ob televizijski spremljavi brundala pesem Zaživim (Let it go). Imeli smo hitro kosilo, da sem lahko čimprej dokončala nalogo za angleščino. To mi res ne leži. Kmalu za tem je prišel Gašper iz šole, se zaprl v sobo in začel vrteti glasno rock glasbo. Oči in Laura sta se vrnila šele ob osmih (pet ur po tem Gašperjevem prihodu). Pred spanjem, ko nas je oči še prišel pokrižat sem ga vprašala: »Očka, glede na to da je jutri sobota, že dva dni sneži…bi šli lahko jutri drsat na jezero? Prosim!« »Prav, Ema! A najprej bom še enkrat preveril, če je led dovolj debel. Nočem da se komu kaj zgodi.«
Na mojih rokah še nikdar nisem čutila takšnega bremena. Počitim se kot tisti titan Atlas, ki je na ramenih nosil celo nebo. Zdaj mi že zgodovina kot Prometeju vrane razjeda telo. Toliko testov je letos. Ah, pogrešam počitnice, pa čeprav je šele november. Kaj vse bi dala da bi se vrnila v osmi razred in da v temu trenutku ne bi pisala testa za matematiko (kdo si je zmislil te teste!?). Joj, kje sem že ostala? Sploh se ne moram zbrati, ker mi toliko stvari in misli drvi po glavi. Pogledam skozi okno... in skoraj padem s stola. Ali res sneži? Že dva tedna že neprestano padajo debele snežinke. Zdaj je jezero gotovo že zaledenelo za drsanje. Ali je bil to slučajno šolski zvonec? Niti pol testa še nisem rešila! Preklete bodite težke naloge, ki odvzamete pozornost!! Oddala sem test, se preoblekla ter šla v vrtec po Anjo in Blaža. Nato smo šli še do prvega razreda in pobrali Maksa. »V šoli je bilo super! Spoznavali smo črko F. Si vedela da je v besedi konj tudi J?...« mi je začel razlagati, tako hitro, da sem komaj razumela. Naš mali piflar. Anja in Blaž sta dvojčka. Imam še pravega brata Gašperja ki je imel v tistem trenutku uro klavirja. Takrat je bil dve leti mlajši od mene. V tej družini pa sta še starša. Oči je zelo uspešen direktor nekega mizarskega podjetja. In moja mami-no mačeha (ne, ni kot tista mačeha iz Pepelke) ime ji je Laura in je najbolj prijazna mačeha, kar jih je. Po poklicu je veterinarka in nekoč je bila svetovalna delavka. Pomaga mi prebroditi vse težave. Moja mami je umrla ko sem bila stara sedem. Bila je ena od premnogih žrtev prometnih nesreč. Velikokrat obiščem njen grob in se v mislih pogovarjam z njo. Z menoj je vsak trenutek življenja. Z menoj se veseli ob dobri oceni in me tolaži ob slabi. Moje življenje je čudovito če ne štejemo šole. Del te naše družine pa sem tudi jaz: Ema Golob. Ko sem prišla domov s svojimi tremi pobalini domov sem na mizi našla rumen listek, s sporočilom, da očija in Laure spet dolgo ne bo doma. Anjo, Blaža in Maksa sem posedla pred televizijo, da sem lahko v miru pripravila kosilo. Med čakanjem, da testenine (špageti) zavrejo sem si ob televizijski spremljavi brundala pesem Zaživim (Let it go). Imeli smo hitro kosilo, da sem lahko čimprej dokončala nalogo za angleščino. To mi res ne leži. Kmalu za tem je prišel Gašper iz šole, se zaprl v sobo in začel vrteti glasno rock glasbo. Oči in Laura sta se vrnila šele ob osmih (pet ur po tem Gašperjevem prihodu). Pred spanjem, ko nas je oči še prišel pokrižat sem ga vprašala: »Očka, glede na to da je jutri sobota, že dva dni sneži…bi šli lahko jutri drsat na jezero? Prosim!« »Prav, Ema! A najprej bom še enkrat preveril, če je led dovolj debel. Nočem da se komu kaj zgodi.«
Moj odgovor:
Kokica🍿
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vosek
hej! pri fiksnem aparatu se kupi vosek ce te zulji ane. ka to mores kej dol devat pa zamenjat al mas kah en vosek gor ves cas
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
iiiiii še en super kjut outfit, hehe:heart_eyes:🥰:heart::ribbon::heartbeat::two_hearts:
res ...
ej lovaaam :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::muscle::muscle::muscle