Victoria Lestrange Duarte je odprla oči, še vedno omotična od spanca. Spet dolgočasen dan, je pomislila, sedla v postelji in počakala, da so se ji misli zbistrile. Danes je dvajseti... Ne, enaidvajseti avgust. Pri datumih ni bila nikoli preveč dobra, zdaj, ko so bile poletne počitnice, pa še manj kot po navadi. Tudi zato je oboževala poletje: nikoli ji ni bilo treba vedeti, katerega so. iz Druga dva razloga sta bila v bistvu dokaj neobičajna: prvi je bil ta, da njenih sošolcev ni bilo na spregled cela dva meseca, drugi pa, da je lahko cele dneve igrala Quidditch s svojo sestrično Daenerys - ime je dobila po zmajski princesi Daenerys Targaryen iz bunkeljske serije Igra prestolov - kar je dokaj posrečeno ime, saj je zmaje naravnost oboževala. Enajstletna Daenerys je trdila, da bo rejka zmajev, ko bo odrasla in zaradi tega so se ji njeni in Victorini starši smejali; samo Victoria se ji od vseh njunih sestričen in bratrancev ni, zaradi česar sta kaj hitro postali najboljši prijateljici.
Nobena izmed njiju ni imela drugih prijateljev, saj so ju njuni bunkeljski sošolci imeli za čudakinji. Victorio so zasmehovali zaradi gostih, skodranih črnih las in vijoličnih oči; klicali so jo čarovnica - kar pa je tudi bila. No, ne še; ampak kmalu bo dobila pismo z Bradavičarke, čarovniške akadamenije, na kateri se bo naučila nadzorovati in uporabljati magijo. Najverjetneje bosta odšli obe z Daenerys, čeprav mala svetlolaska še ni pokazala nadarjenosti za magijo. Iz Victorie je kar vrela: sošolcem je iz jeze povzročala bolečino, ne da bi se jih dotaknila; učiteljico je brez besed prisilila, da je ni kaznovala - samo z enim pogledom je naredila, karkoli je Victoria hotela; govorila je s krokarji in kačami, njenimi najljubšimi živalmi. Vedno so naredile, kar je želela.
Njena starša, Willow in Ethan Lestrange Duarte, sta bila sicer navdušena, ko je pri sedmih letih prvič pokazala nadarjenost za čarovništvo - stopila je okno v učilnici - vendar sta bila kljub vsemu zaskrbljena; rekla sta, da Victoriina magija, kolikor se je pokazala, kaže na temno magijo. Skrbelo ju je, kaj bo šele naredila s pravo palico.
Nekoč je bila družina Lestrange tesno povezana s temno magijo, Jedci smrti in Mrlakensteinom - Victoriina prababica Bellatrix Lestrange je bila celo njegova ljubimka. Vcitoria je vedela, da je z njim imela hčerko, Delphini Lestrange, kot je tudi vedela, da nihče nima pojma, da ona obstaja. Vsi so mislili, da je Delphini Bellatrixina edina hči, vendar je pred njo imela tudi Victoriino babico, Kenno. Ona je imela svoje otroke in ti svoje - te generacije je bila tudi Victoria. Ni imela bratov in sester, toda Ethan, njen oče, je imel cel kup sorojencev, kar je pomenilo tudi cel kup otrok. Tako je imela Victoria kar nekaj bratrancev in sestričen, od katerih je bila samo Daenerys njena prava prijateljica. Ostali so bili starejši ali mlajši - na njeno srečo z nikomer izmed njih ne bo skupaj v letniku.
Victoria je končno vstala iz postelje in si oblekla svoj najljubši pulover, na katerem je bil izvezen grb Spolzgada - prej je pripadal njeni materi, ki jo je klobuk Izbiruh razvrstil v ta dom. Oče je bil v Drznvraanu; oba sta imela srečo, da sta pristala v starih domovih - pred tridesetimi leti so na Bradavičarki namreč dodali nekaj novih domov, poleg teh, ki že obstajajo (Gryfondom, Pihpuff, Spolzdag, Drznvraan). Victoria ni vedela, kaj se v njih ceni, saj se je vodstvo šole odločilo, da je bolj pametno, da to prikrijejo - na ta način naj bi prvi letniki resnično pristali v domu, ki jim pristoji, saj bi si drugače želeli nečesa, za kar nimajo pravih lastnosti. Victorio je neskončno zanimalo, v katerem domu bo pristala.
Odprla je vrata na lepo vzdrževan hodnik, po katerem se je zdaj sprehajal edinole hišni vilinec družine Lestrange Duarte, Felish. Bil je mlad in je oboževal svoje delo, služenje čistokrvni čarovniški družini. Obe rodbini, Lestrange (po očetu) in Duarte (po materi) sta bili namreč čistokrvni in vplivni v čarovniškem svetu, čeprav se je večina lahko le spraševala, od kod jim priimek Lestrange.
Victoria ga je pozdravila, saj nekako ni mogla mimo brez vsaj kakšne lepe besede. Celo preprost 'Živjo!' je bil hišnim vilincem kot cela vreča zlata (ali pa celodnevne zadožitve - mogoče so to celo bolj oboževali).
"Pozdravljeni, gospodična Victoria!" je zacvilil Felish in tako zakrilil z rokami, da je po nesreči prevrnil vedro z vodo. Drugače pa ni bil vedno tako neroden - hiša se je kar svetila, ko je on skrbel zanjo. "Felish upa, da ima gospodiča lep dan!"
"Imam, hvala, Felish," je vljudno odvrnila. Vedela, koliko je vilincem pomenilo samo, če si jih opazil, zato je mladega hišnega vilinca vedno pozdravila. Ne glede na to, kaj je govorila njena magija, je poskušala biti prijazna do skoraj vseh - razen do tistih, ki si tega niti približno niso zaslužili.
"Gospodičnini starši so v jedilnici in jo pričakujejo," je nekoliko skrivnostno zacvilil vilinec. Victoria pa se je komaj opazno namrščila. Starši je skoraj nikoli niso pričakovali; vedno so takoj prišli so nje, ne pa čakali, da ona pride do njih. Kaj je bilo tako zelo pomembnega, da so se jo odločili počakati? Če bi bila samo presenetljiva novica, bi jo takoj poiskali, če pa je bilo res pomembno, so počakali, da je sama prišla in skoraj umrla od radovednosti. Čudna logika, ki se je Victoria nikoli ni trudila razumeti.
Na hitro se je poslovila od Felisha in pohitela po stopnicah iz tretjega nadstropja, kjer so bile spalnice, v pritličje, kjer so vladale kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Hiša je bila ogromna, skoraj prevelika za tričlansko družino, vendar Lestrange Duartovi nikoli niso bili sami v hiši. Vedno je bil kdo na obisku, na počitnicah, samo na sestanku, tako da je bila velika hiša zelo priročna.
Njena starša sta vzravnano sedela za jedilno mizo v jedilnici, na kateri so ležali polni krožniki jajc, slanine, kruha, kumaric in hrenovk. Čeprav so bili ugledna družina se doma niso vedli tako - jedli so tako kot vsi drugi in razen, ko je bil kdo na sestanku z Willow in Ethanom, so se vedli sproščeno in neuradno.
"Kaj se dogaja?" so bile Victoriine prve besede, ki jih je izrekla, ko je stopila v jedilnico. Mati in oče sta se obrnila proti njej in se skrivnostno nasmehnila. Daenerys ni bilo pri mizi, torej je še spala; ta mesec je bila pri njih na obisku in za Victorio je bil to najboljši mesec tega poletja. Vsak dan sta v dolini igrali Quidditch, zvečer poskušali čarati z materino ali očetovo palico, ponoči pa kradli hrano iz kuhinje. A posledica ponočevanja je bila ta, da sta obe dolgo spali in zato sta lahko šele po kosilu začeli s Quidditchem, vendar to nobene izmed njiju ni motilo.
Oče je iz žela potegnil dva kosa pergamenta in z njima pomahal po zraku. Razločila je lahko samo zeleno črnilo in rdeč grb, vendar ni mogla določiti, kaj je na njem. Očetove naslednje besede so vse razjasnile: "Z Bradavičarke," je povedal z nasmehom. "Zate in za Daenerys."
--
Hej! Za tole zgodbo vas je glasovalo največ, zato je danes tukaj nov. Točka preloma (vseeno jo bom pisala (ja vem, preveč zgodb pišem :joy:)) pride enkrat naslednji teden. Ne vem, če bom Mrtva ljubezenska pisma II sploh še pisala, nimam več navdiha :disappointed_relieved:... No, ampak zdaj je tukaj nova zgodba, upam, da vam bo všeč!