Hiša na koncu ulice je bila drugačna od vseh ostalih. Ne zato, ker bi bila posebej velika ali razpadajoča, ampak ker je bila vedno tiha. Okna so bila čista, vrata zaprta, vrt pokošen – pa vendar nihče ni nikoli videl, da bi kdo tam živel.

Lučka je to hišo opazovala že leta. Tokrat pa ni bila sama. Z njo sta bila še Miha, ki je vedno trdil, da se ničesar ne boji, in Tara, ki je vse jemala preveč resno in je že ob prihodu rekla:
»To ni dobra ideja.«

»Saj samo pogledamo,« je rekel Miha in stopil bližje ograji.
»Vedno rečeš to,« je zavila z očmi Tara.

Ko so stopili skozi zarjavela vrata, je Lučka opazila nekaj nenavadnega – na tleh so bile stopinje, kot da bi nekdo pred kratkim hodil po dvorišču. A hiša je bila vendar zapuščena. Ali pač ne?

Vrata so bila odklenjena.

»A to vidiš?« je zašepetala Lučka.
Miha je prikimal, a se je vseeno nasmehnil. »Mogoče je kdo drug radoveden kot mi.«

Ko so vstopili, jih je objel hladen zrak. Notranjost hiše ni bila zaprašena, kot bi pričakovali. Na mizi je stal kozarec z vodo, še napol poln. Tara je obstala.
»Nekdo je tukaj bil. Nedolgo nazaj.«

Takrat se je iz zgornjega nadstropja zaslišal rahel zvok. Kot korak. Ali pa premik pohištva.

Vsi trije so se spogledali.

In potem je nekdo iz teme rekel:
»Končno ste prišli.«