hej xD
vem, da vas večine ni blo takrat, ko sem bla bolj vestna s pisanjem (sej sem še kr, ampak heh veliko stvari delam za sebe in jih nikoli ne bom objavla), ampak okej :) pred tak enim letom lol celo več sem objavla 2 dela zgodbe Iz oči zveri. dejansko ni blo slabo, ampak ja okej priznam slabo je blo. prehitro sem začela.
ampak zdaj je tu nov začetek in upam da vam bo všeč :D se pa opravičujem, da je tak kratek, ampak je komaj prolog

PROLOG

Legende o belih volkovih so znane med vsemi tropi. Tistimi na gori, pod hribom, med rekami, celo ob morjih. Morski tropi so si izmislili celo svoje legende. Izmislili, morda pa so resnične. A kdo bi jim verjel? Tropi si med seboj ne verjamemo. Gorska siva dlaka z odtenki snežno bele pripada zvitim volkovom, a tista temna kot drevesno deblo ni prav nič bolj zaupljiva. Tudi temen kožuh, skoraj črn, ki spominja na vijolično barvo, ne bo vreden zaupanja. Pripada skrivnostnim volkovom med soteskami, tistim, ki poznajo vsak ovinek med skalovjem. Poznamo tudi volkove s peskasto dlako, hitrimi kot veter in trpežnimi, da pijejo le med deževnimi dnevi. Teh pa ni na pretek v puščavah, kjer živijo. Pravijo, da imajo kratka življenja, a so najbolj vztrajni in trmasti v bojih. Pravijo tudi, da še niso nikdar občutili trave pod tacami. Bolje zate, da jih ne srečaš.

Na svetu bi naj bilo največ gozdnih tropov z rjavim kožuhom. A za njih je značilno, da se selijo iz kraja v kraj. Ob spremembi okolja pa se jih spremeni barva dlake. Volk, ki je vso življenje lovil po gozdovih in travnikih in nato pride v gorske predele, se mu dlaka posivi že v nekaj dnevih. Nikomur se pa še ni dlaka pobarvala na črno. Vijolični volkovi med soseskami so redki in edinstveni. Marsikdo jim zavida njihovo lepoto.

Vrnimo se na legende o belih volkovih. Pravijo, da živijo v snežnih deželah, a kje je to? Nihče živ še ni uzrl belih poljan in drevesnih krošenj, niti drobne snežinke. Morda sneg sploh ni resničen. Lahko je le legenda starih volkov. A če beli volkovi res obstajajo, so nekje zelo daleč, mogoče celo v podzemlju. Podzemlje je sicer poseljeno po nekaterih predelih, vso pa ni raziskano. Volkovi, ki živijo v podzemlju, jim je barva zbledela in so po navadi žalostne rjave barve, barve kot star les. Naj bi bili najbolj miroljubni.

Poleg vseh tropov s svojo značilno barvo, značajem in celo dolžino repa, gobca, poznamo tudi takšne, ki ne spadajo nikamor. So zapuščena vrsta, mešanci, pripadniki nikogar, nespoštovani in na sploh volkovi, ki se sramujejo lastnega obstoja. Oziroma si vsaj pripadniki drugih tropov želijo, da jih ne bi bilo. Kdo namreč potrebuje bitja neznanih barv, s čudnim značajem in kar je najhuje, slabo razvitim čutom za voh. Volk, ki ne zaduha sledi srne na kilometer, ni pravi volk.

Volkovi, o katerih govorim, nimajo niti imena. Včasih so jih imenovali potepuški psi, a to ime se je izgubilo. Lahko jim rečemo kar »tisti« ali pa jih ne imenujemo. Priporočam drugo možnost.

Ko sem omenil, da so njihovi kožuhi neznanih barv, sem s tem mislil, da nimajo določene barve ali pa so zelo zanimivih odtenkov rjave in sive. Sploh ni pravil, lahko so šekasti po vsem telesu, pikčasti, lisasti, ene barve, z dolgo dlako, kratko dlako, svileno dlako, hrapavo ali pa zelo redko.

Lahko bi nakladal še dolge ure, a kaj ko mi treba. »Tisti« sem tudi jaz. Pripadnik družine – družine, ne tropa – ki ni znana nikjer in je sama s seboj. Vso življenje smo že v jami, ki je ne zapustimo in je tudi naj ne bi in lovimo po velikem gozdu.

Živjo, sem Eliaan in sem znan kot zver.