(OPOZORILI:
-Zgodba omenja krščanstvo. Če te to preveč moti je ne beri.
-Imena so povsem izmišljena. Nekateri dogodki pa so se mi zgodili.)

14. september 2021
Dragi dnevnik!
Sem Alja Kovač in stara sem 11. In pred dvema tednoma se je začela šola. Danes pa…je prvo skavtsko srečanje, ki sem ga komaj dočakala odkar sem zapustila volčiče. Zdaj pa končno četa. Velika sprememba glede na to, da smo z volčiči pred nekaj meseci spali v lepo opremljeni hiši. Pa tudi ognjev nismo smeli kuriti. Ampak tudi njih se bom spominjala kot nekaj najboljšega. Še posebej zabavnega večera na poletnem taboru, ko sem morala prebrati poslovilno pismo, ki je ganilo celo mene. Ah, lepi časi. In danes se bom dokončno poslovila in odkorakala četi naproti. Mimogrede moj steg je Moravče 1. Ko sem razmišljala in si počasi zapenjala gumbe na kroju sem pogledala na uro. Deset do desetih?! Tekla sem proti garaži a takrat sem opazila, da nimam rutke. Stekla sem v sobo. Na postelji je bila sveže zvita. Stekla sem do kolesa in zagnala pedala. Morda lahko še pridem pravočasno. Zagledala sem skavte. Zaslišala sem pisk. Vsi so stekli v krog. Vozila sem štirideset na uro in pred njimi sem pritisnila na obedve bremzi. Vrglo me je v travo. Padla sem na glavo. Še dobro, da sem imela čelado. A moj kroj in kavbojke. Bile so čisto zelene. Glas za menoj je zatulil: »Alja Kovač, se dobro počutiš?« Prikimala sem. » Potem pa naredi petnajst sklec za zamujanje,« je še povedal moj stric Blaž, najstrožji četovodja. Všeč mi je bila ta disciplina. Ena sekunda = ena skleca. Nato nam je Blaževa punca Nastja povedala svetopisemski odlomek o katerem sem razmišljala še celo srečanje. Nato smo se pogovarjali o barvah naše rutke: Zelena-gozdovi, Modra-modrost Jurija Vege in Bela-belina moravških gradov. Nato so mene, mojega bratranca Jana, prijateljico Hano in punco Leno, ki je nisem poznala dodelili vodom. Jana so dali h Kozorogom (edinemu fantovskemu vodu), mene k Vevercam, Hano h Čebelcam in Leno h Pumam. Malo sem bila žalostna, da Hana ni z menoj saj je moja BFF. Nato smo povadile klic. Naš klic je: Na lešnike. Malo beden v primerjavi z ostalimi. Takrat je bilo srečanja konec. Te dve uri sta bili tako kratki. Domov sem vozila bolj počasi. Ko sem se pogledala v ogledalo in zagledala nekaj prask na desnemu licu. Rane sem si razkužila ter umila. Mami pa za umazano opremo ni bila tako jezna, kot sem mislila, da bo. Čez nekaj ur sta bila kroj in kavbojke kot nove.
Tvoja Alja