Hejhoj! Kako smo? Jaz sem super, še posebej, ker pišem zgodbo v to super spletno stran! Komaj čakam, da začnemo! Upam, da vam bo zgodba všeč!




Hej! Sem Luna, prihajam iz vasice Bibury v Angliji. V naši mali hiši poleg mane še živijo moja dva starejša brata (najstarejšemu je ime David, srednjemu pa Daniel), mama (Jessica) in oče(George). Vsi imajo svetle, ravne lase, sive oči in zelo svetlo kožo. To je razlog, da me veliko ljudi sprašuje, če sem posvojena. Moja koža je temnejša od njihove (točno takšna, kot so vse kreme, ki si jih kupujejo ženske, ko si kožo želijo potemniti), moje oči so temno rjave in moji lasje so temni in mi v kodrih padajo na ramena. Sem pa tudi veliko bolj zasanjana od njih. Oni so vedno trdno na tleh in imajo radi logiko, verjamejo samo v stvari, ki so znanstveno dokazane, jaz pa... sem čisto druga zgodba. Rada berem, pišem zgodbe in pesmi, slikam in sanjarim ter sem v naravi, kjer pomagam živalim. Edina stvar, v kateri sem podobna moji družini so ocene. Vsi dobivamo dobre ocene in smo (po domače rečeno) "piflarji". Moji starši so sprejeli mojo drugačnost, brata pa... NE. Že odkar pomnim me dražita. Čeprav je za njuno početje "draženje" malo mila beseda. Ko dobimo denar, ga starši pravično razdelijo, ampak MOJ denar čez noč izgine, brata ba ga imata kar naenkrat več. Nekega dne sem našla majhnega izgubljenega ptička. Ko sta brata izvedela zanj, sta od mene začela izsiljevati stvari in mi groziti: "Da ne bo ptiček slučajno izginil... RES bi ga bilo ŠKODA...", ali pa: "Le kaj bi se zgodilo, če bi se v ptičkovi vodi znašlo malo strupa za podgane? No, da ne bomo tega izvedeli, če mi ne daš svoje žepnine...". Nisem pa si upala povedati staršem, da se ne bi RES kaj zgodilo. To se je dogajalo z veliko živalmi ali podobnimi živimi bitji... Včasih me brata tudi pretepeta. Včasih kaj hočeta, včasih pa jima je dolgčas. Po vsem tem se vam verjetno zdi, da brata sovražim. Ampak ju ne. Še vedno sta moja brata in kljub temu, da sta nasilna in nesramna do mene, ju imam še vedno rada, ne glede na vse.

S tem pa moje zgodbe še ni konec. Boste videli, vse bo dobro, sploh pa: to je šele začetek. Ničesar še ne veste... Vse bo še dobro... UPAM...






No, kako se vam zdi? Je obetavno? Mimogrede: verjetno bo novi del vsak mesec(verjetno med vikendi), da lahko vse v miru preberete in o vsebini razmislite. Prooooosim, napišite čim vač nasvetov, mnenj, želj (npr. za imena) ipd. v komentarje!!! Lepe počitnice, čav!