Hej!
Ste že prebrali knjigo Eden od nas laže? Če je niste jo definitivno morate, ker je neverjetna! In je bila tudi moj navdih za to zgodbo...
Zgodbo sem napisala, kot, da jo pripovedujejo 4 različne osebe, vsak skozi svoje oči. Upam, da vam bo všeč in prosim kmentirajte, ter morda stisnite kakšen lajk!
***
Klara
Petek, 21. junij
Ležim na postelji. Noge imam pokrčene in roke široko raztegnjene stran od sebe. Ugotavljam, da imam na stropu pajka. Pa sem mislila, da jih v tako dragi hiši ne bo! Te živalce se povsod prikradejo. V takih primerih bi že vriskala in piskala na ves glas, ampak zdaj se mi ne zdi pomembna. Zdaj se mi ne zdi nič pomembno. Pomembno je samo to, da ležim na postelji, delam popolnoma nič in sovražim svoje življenje. Natančneje bi rekla da sovražim mamo, očeta, njuno ločitev, maminega novega moža Aleša ali pa vse kar se je zgodila zadnji 2 leti. To ni bila ravno natančen opis, kajne? Zadnje čase mi še podrobni opisi ne gredo.
Včasih sem bila vesela, zabavna, pozitivna in nasploh srečna. Zdaj bi lahko rekli, da sem samo še kupček nesreče. Niti ne nesreče. Bolj tečen, zagrenjen, nadležen kuža, ki bo bevskal na vsakogar, ki ga komaj pogleda. Pa saj bi se lahko spremenila, ampak ne vidim smisla. Mama v vsem skupaj vidi priložnost za boljše življenje, nov začetek. No, vsaj tako je mislila. Ker zdaj smo že preko tega lepega »novega začetka«. Zdaj sem že v obdobju, za mamo, izredno lepega življenje. Pa da vas popeljem na začetek, zakaj sem sploh postala ta nadležen kuža.
Imela sem ljubezniva starša, prijetno muco in najboljšo prijateljico. Pa je vse šlo po zlu! Moja starša sta ločena in se sovražita, Mimi (moja muca) je mrtva in Eva se je odselila.
Začelo se je z Evo. Preselila se je 3 leta nazaj. Takrat recimo, da nisem sovražila še čisto vsega kar je v mojem življenju. Je pa že bilo na meji.
Seveda sem bila žalostna in osamljena. Z Evo sva bili prijateljici že od vrtca. Vse sva počeli skupaj! Ne spomnim se dneva, ko ne bi bili skupaj. Je res, da nimam ne vem kako dobrega spomina, ampak pri tem mi zaupajte.
Pri 5-ih je še začela z nami hoditi na morje. V šoli sva bili ves čas skupaj in niti nisva iskali novih prijateljev. Sami sva si bili dovolj. Ne da naju ne bi hoteli. Hitro sva postali popularni in vse punce so večino časa hodile za nama. Po navadi nama je to ustrezalo, ampak je bilo včasih prav nadležno. Da se nisva smeli reči ene stvari, ne da bi jo naslednji trenutek že vedela cela šola. No, vsaj naš razred. Morate razumeti, da so prvčki zelo težko tako popularni. Kakor sva bili starejši, so naju začeli obletavati še fantje. Pogosto sem dobila čokolado in prošnjo, če bi bila njegova punca. A si ti malo nor? sem si mislila čisto vsakič, ko so to rekli. Včasih bi si res morali pogledati kakšen romantičen filma, da bi ugotovili, kako to gre. Ampak ne niso, ker zakaj le bi?
Vse so bile zatreskane vanje, ampak oni so gledali samo naju (a ni to tudi ena pesem?). Potem med puncami nisva bile več tako popularne, med fanti pa vedno bolj. In, ker sva bili vedno malo nesramni, sva z prikupnim nasmeškom vzeli čokolado in mu hitro rekli »Pa še v tvojih sanjah ne.«. To je nekako postal najin slogan, najin način zavrnitve. Popoldne sva se dobili pri meni doma, se smejali njihovem odzivu in se basali s čokolado. Z njo so bile tudi najbolj absurdne stvari zabavne in smešne. Ampak vse se enkrat konča.
Ko sva imeli 11 let, se je odselila. Njen oče je dobil novo službo, za kar sem bila sprva zelo vesela. Kmalu sem ugotovila, da je ta služba v Franciji. Že čez mesec dni so spakirali in odšli. Najprej sva se trudili obdržati prijateljstvo na daljavo, ampak se, kakor razmerja, ni obdržalo. Že čez nekaj časa si nisva napisali že niti enega sporočila na mesec in poklicala je nisem že leta. Vedno sva si samo pisali. Potem si uradno nisva več pisali in na Instagramu je objavila sliko z punco. Spodaj je v francoščini pripisala: Moja nova najboljša prijateljica. Zelo te imam rada in si najboljša stvar, ki se mi je zgodila!
Takrat mi je mislilo srce počiti. Niti za mar me ni več imela. Šla je naprej z svojim življenjem, medtem, ko sem jaz ostala v spominih. V lepi, veseli preteklosti, ki na žalost ni bila sedanjost.
Seveda pa se morajo slabe stvari še nadaljevati, ker, zakaj pa ne? Zakaj ne bi usoda razdelila slabe stvari pravično, ne pa samo vrgla na naključno osebo, kot sem jaz?
2 leti nazaj, sem mamo zalotila v baru. Zvečer sem šla na sprehod, ko sem jo opazila. Morala bi biti na telovadbi. Najprej sem hotela samo iti naprej, ko sem opazila, da se je k njej vračal moški. Nisem ga prepoznala, zato sem se skrila. Hotela sem ugotoviti, kdo je. Vedno sem bila zelo radovedna, in to se mi po navadi ni lepo vrnilo.
Tega večera se še vedno v živo spomnim. On je sedel in nekaj časa sta se pogovarjala. Čez par minut je mama ustala in vzela plašč. Še on je ustal in jo poljubil! Naravnost na usta! Ko jo je končno spustil se mu je nasmehnila, ga ŠE enkrat na hitro poljubila in odšla.
Mame nikoli nisem oboževala, vedno mi je bil ati ljubši in mislila, sem da sem tudi njemu najljubša. Ampak sovražiti je lažje, kot ljubiti.
Potem sem stekla domov in vse povedala atiju. Ko je mama prišla, sem se skrila v sobo, ampak sem ju še vedno slišala. Naslednji dan je šel v službo še preden sem vstala in popoldne je prišel po stvari. Hotela sem iti z njim, pa me ni želel. To je bilo že drugič, ko se mi je zlomilo srce. Kmalu je Aleš večkrat prihajal k nama in se obnašal, kot da je moj oče. Rojstni dan sem morala preživeti z njim in vedno mi je prinašal draga darila. Saj ne, da ni lepo, da dobim nov telefon in dizajnerska oblačila, ampak ravno po župi pa nisem priplavala. Hotel me je podkupiti, da bi mi bil všeč in, da bi njuno razmerje odobravala. Ko sem to omenila moji mami je samo rekla, da hoče biti prijazen. Ja, pa kaj še! Vsi ljudje so prijazni in hočejo samo dobri in definitivno niso sebični! Morala bi se pogledati v ogledalo, pa bi videla realnost.
Ampak nikoli ne bo moj oče! Moj oče je navadna reva, ki noče svoji hčeri zagotoviti vsaj malo veselja. Ki jo je pustil na cedilu, kot navadno smet!
No, in potem tukaj pridemo še do Mimi. En dan se sploh ni zbudila. Res, da je bila že zelo stara, ampak me je res morala zapustiti?!
In tukaj je danes še realnost.
Dejansko se mi je uspelo premakniti v sedeči položaj. Pogledam po sobi. Če ne bi bili v mojem položaju, bi bili nad mojo sobo navdušeni. Pred pol leta sva se preselili k Alešu, ker sta se tudi uradno poročila (kako se sicer lahko ne uradno poročiš?!) in je menda normalno, da potem skupaj živiš. Tudi če bi tvoja hči raje živela na ulici. No, ne pretiravajmo, ker vseeno nočem ves čas smrdeti in hoditi v raztrganih oblačilih. Ogabno!
S pogledom preletim mojo sobo. Nasproti postelje so vrata. Na desni strani od njih je moja omara, ki je velika in tudi zelo napolnjena. Večina stvari mi je kupil Aleš, ki ga sicer ne maram, ampak moram priznati, da razume moj stil. Oprijeta jeans krila, krajši puloverji in prekrasni topi. Moje sanje! Za razliko od moje mame, ki bi me še vedno oblačila v široka pisana krila in prevelike fantovske puloverje. Vem, čudaško!
Na vsaki strani od moje postelje je majhna nočna omarica in okno. V kotu na levi strani od vrat je naslonjač in knjižna polica. Na tleh je par skodelic ledene kave, ki jih mama očitno ni opazila. Če bi si namreč morala sama pospravljati sobo, bi jo posesala točno enkrat na leto in oblačila bi bila povsod kamor pogledaš. Veste kakšna umetnost je najti dober outfit?! Tudi, če me ne briga za mnenje drugih, sem še vedno rada urejene. To se pa ni spremenilo.
In ker je mama dejansko tudi nekako čistilka in je samo doma mi pač pospravlja sobo. Ima neke čudne obsedenosti z pospravljeno hišo. K sreči vsak dan gre popoldne na kavo ali pa gresta z Alešem zvečer na zmenek (ja, še vedno to počneta). Ker, če bi bila ves čas doma bi se mi že zmešalo!
Počasi ugotavljam, da preveč razmišljam. Res moram kam iti!
Nekdo potrka na vrata. Dvakrat je potrkala, ker pomeni, da je mama. »Nimaš vstopa, pa če me na kolenih prosiš!« Se ji zaderem, ampak še vedno vstopi. Počasi jih odpre z velikim nasmeškom. »Tole je moja hiša, ampak to kar ti imam za povedati, ti bo všeč!« Tehnično gledano je Aleševa hiša, ampak recimo, da s tem, da si starš je tudi hiša tvoja.
Zavzdihnem, kot, da se vdam in mama z še večjim nasmeškom prikoraka k meni. Že mislim, da me bo objela, pa se samo usede na posteljo. Pogleda me s širokimi očmi, jaz pa je nočem gledati. Kako je lahko tako vesela, če sem jaz opazno tako našpičena?
»Torej, saj veš, da z Alešem še nisva bila na medenih tednih?« Ker nisem odgovorila je nadaljevala: »No, načrtujeva jih za prve 3 tedne poletnih počitnic. Dejansko je že vse zmenjeno. In ker se je pojavila, problem, kam naj dava vaju z Mihom, sva se odločila, da vaju pošljeva v kamp!«
Kaj? Ne, ne, ne! To mora biti napaka! Midva z Miho?