„Učenci, jutri bomo spraševali glagole. Naučite sne jih!“ ‘Joj, pa ne že spet to tečno spraševanje!’ si je mislila Klara, ‘Saj se moramo še druge predmete naučit! Zakaj tega učitelji ne razumejo?!’ Končno je bilo konec pouka. Klara je pospravila svoje zvezke v torbo in šla do avtobusnega postajališča. Po poti je srečala svojo sošolko in bff po imenu Lana. “Boš z mano sedela na busu?”, jo je vprašala. Klara je odvrnila:”Itak, saj sva bestiki,” in tako sta odšle do postajališča. Po poti sta se pogovarjali o tem tečnem spraševanju.
Ko sta prispeli na postajališče je tam že čakal njun sošolec Aleks s še drugimi prijatelji. Ko je klara pogledala Aleksa, jo je postalo sram, saj je bila zatreskana vanj. V tem trenutku jo je pogledal in se ji nasmehnil. Ona se mu je nazaj. Nato je hitro odmaknila pogled od njega, a je še vedno čutila njegov nasmešek. Z Lano se je na avtobusu vsedla za njega in njegovega najboljšega prijatelja, v katerega je bila Lana. Ime mu je bilo Anej. Prisluškovali sta njunemu pogovoru med vožnjo. Pogovarjala sta se o neki vili, ki je stala na robu mesta v bližini Klarine hiše. Ta vila je bila že leta zapuščena in skoraj nihče je ni poznal. Fanta sta nameravala iti v njo nasladnji dan ob pol noči. Ko sta Klara in Lana to slišali sta se zbali, da se bi jima kaj zgodilo, torej sta hotele iti za njima. Aleks je Aneju povedal zgodbo, da se bi baje tam ob polnoči če bi kdo vstopil, nekaj groznega zgodilo. Takrat je Anej opozoril Aleksa naj tišje govori, saj bi ju kdo lahko slišal. Od takrat punci nista več slišali, kaj sta govorila.

Se nadaljuje...