Že od nekdaj se ljudje bojimo nečesa drugačnega, drugačno nam je tuje, grdo in čudno. Verjameš ali ne ampak, bojimo se tudi vsega česa starši so nam rekli naj se, bali se bomo velikega možaka na vlaku čeprav je v sebi nežen in prijazen. Bali se bomo medveda, ker je velik, volka ker je krvoločen, podgane, jer je umazana in človeka, ker je drugačen. In jaz sem to dobro občutila, na lastni koži....
Sveda si nisem sama izbrala biti takšna, in seveda nisem hotela tega, ampak usoda je usoda in spremeniti je ne gre. Imam vitiligo to pomeni, da imam izgubo kožnega pigmenta. Seved sam na to navajena in moja mami pravi, da je to lepotni dar, ampak drugi na žalost ne pravijo tako.
Danes ja zame prvi šolski dan, prej sem se šolala od doma, ampak moja psihologinja gospa Novak, pravi, da nis m psihološko razvita in, da se morem začeti pogovarjati z več kot le s tremi ljudmi. Največ se seveda pohovarjam z mamo, vsaj enkrat na teden pride psihologinja, vsak dan pa me je do zdaj učila zasebna uciteljica gispodična Mlakar. Seveda sem gospej Novak hotela dopovedati, da se pogovarjam tudi z Pikijem. A pravi, da živali ne štejejo, čeprav me moj muc zelo rad posluša. In tako so me poslali v osmi razred.

-----------------------------------------------------------------------
Živjo!
Upam, da vam je všeč, vem da je prvi del malo kratek ampak naslednji bojo daljši, obljubim!
LP
A7