Ryn Loeny je sedela na robu pečine. Mrzel veter ji je mršil lase in ji pihal v lica, dokler niso bila že čisto rožnata. Med prelepimi barvami sončnega zahoda je Ryn opazila pet črnih pik, ki so se naglo približevale. Vyrin vod se je vrnil. Vstala je in opazovala zmaje, ki so odleteli mimo nje, do Ayele ali Utrdbe Ayanov na drugem koncu gozda. V Azarelli, njihovem kraljestvu, ni bilo veliko gozdnih površin. Večino so požgali zmaji, ki jih urijo. Pred stoletji so to počeli z razlogom. Da bi jih pognali v vojno, najprej proti Axanom, potem pa še v druga kraljestva.
V Azarelli živijo Aselli, varuhi magije. Delijo se na tri rodove: Ayane, Axane in Awane. Axani, varuhi ledu, so sebe, Ayane in Awane ujeli v Azarello, njihovo kraljestvo. Ne morejo ga zapustiti že devet stoletij. Ayani niso vedeli, zakaj so jih ujeli, ampak razvila se je teorija, da so se Axani vedeli za njihovo željo po zavojevanju in jih ujeli v kraljestvo, da sveta ne bi spremenili v pekel.
Ryn se je želela boriti. Želela je pobiti Axane, vse do zadnjega, ker so jim preprečili tisto, po čemer vsi Ayani najbolj hrepenijo. Ampak tako ali tako se ne bi mogla boriti, vsaj ne do svojega Obreda. Takrat bo iz Ayye z dvema y postala Aya, bojevnica ognja, jahalka zmaja. Ayye in Ayyani so nihče, samo otroci, ki lahko čakajo tudi tisočletje do svojega Obreda.
Rynin Obred bo čez štiri dni. Pred dvema tednoma jo je loreen, vladarica Ayev, poklicala k sebi in ji povedala za njen Obred. Ko loreen določi datum Obreda, Ayyana ne sme nihče izpostavljati nevarnosti. Menda naj bi tako varčevali z močmi, da bi lahko preživeli Obred, ampak Ryn je vedela, da loreen ne želi izgubljati vojakov in morebitnih naslednikov zaradi lahkomiselnosti.
Ryn se je odpravila do Utrdbe. Vsi Ayani so imeli bele lase, saj niso vedeli, katero vrsto ognja bodo lahko nadzorovali. To bi pred Obredom lahko izdala le njihova kri. Ampak vsem Ayyanom je prepovedano, da bi jim kdo drug ali pa kar oni sami, prelil kri.
To je najstrožje pravilo med Ayani. Če kdo prelije Ayyanovo kri pred Obredom, se usmrti njega in Ayyana, katerega kri je bila prelita.
Če je kri rdeča, nadzoruje krvavi ogenj, če je turkizna, safirni ogenj in če je bela, mesečev ogenj. Krvavi ogenj je bil najredkejša oblika ognja, zato takih Ayanov ni bilo veliko. Safirni ogenj je bil običajen in nadzorovalo ga je veliko Ayanov, za razliko od mesečevega ognja. Ayani s takih ognjem so se rodili približno na dve stoletji in navadno so prav oni postali vladarji Ayanov oziroma loreeni, Taka je bila tudi njihova loreen.
Ryn je prišla do Vyre, ki je ravno razsedlala svojo turkizno samico, Yall. Smehljala se je, a se je zresnila takoj, ko jo je zagledala. Vyra je imela prelepe turkizne lase, v katere se je ujela svetloba večera in jih obarvala morsko modro. Njene oči so bile tudi takšne, ustnice pa rdeče kot kri. Ampak kljub prijaznemu videzu, je bila Vyra stroj za ubijanje: pripravljena je bila ubiti vse in vsakega. Celo lastno družino, če bi bilo treba.
"Ryn, zakaj ne ostaneš lepo v Utrdbi? Ne bi rada, da padeš v brezno," je rekla. Tipična Vyra. Na bojišču neusmiljena, ko gre za Ryn, pa takoj postane skrbna. Ryn je imela vedno občutek, da jo ima Vyra raje od ostalih sester. Vedno je bila prijaznejša do nje in tudi edino njo je učila, kako se bori. Tysa in Moryelle sta bili mlajši, ampak res je bilo, da je bila Moryelle še zelo majhna, Tysa pa… Tiha, vase zaprta. Ryn bi lahko prisegla, da je še nihdar ni videla jokati. Tudi smejala se je zelo redko. Razumela je, zakaj jo je imela Vyra tako rada.
"Vyra, zakaj si tako zaščitniška samo do mene?" je zastokala. Vyra je bila njena starejša sestra. Veliko starejša, najbrž več kot petsto let. Ryn ni natančno vedela številke. Če si nesmrten, je temu težko slediti. Vyra ji je razmršila lase. "Kmalu imaš Obred. Če se ti kaj zgodi, bodo usmrtili tako mene kot tebe."
Ni mogla ugovarjati, saj je Vyra takoj zatem odšla v Utrdbo. Saj tudi ne bi. Imela je prav, če bi umrla ona, bi usmrtili tudi Vyro, saj jo je popeljala v nevarnost. Sicer je bila Ryn prepričana, da bi se Vyra usmrtitvi izognila, ampak nikoli je ni videla prekršiti kakšnega loreeninega ukaza.
Nekoč jo je loreen poslala k Awanom in, čeprav nerada, je Vyra odšla. Vrnila se je čez tri mesece, vsa premražena in bolna. Ryn ni razumela, zakaj ni uporabila ognja, da bi se ogrela, ampak ji ni bilo mar. Vyra bi tisto zimo skoraj umrla, ampak je preživela in zaklela, da ne gre več k tistim 'bledoličnim, ukazovalnim od hudiča poslanim jetijem.' Pa je čez pet mesecev vseeno spet šla, ampak tokrat je s seboj vzela cel svoj vod. Wyverna, Vyrina namestnica je povedala Ryn, da se je Vyra skregala z loreenom Awanom in da ji je prepovedan vstop v vsa njihova mesta, sploh pa ni več dobrodošel v Aweli. Ryn se je na tihem spraševala, če je to naredila namerno, saj ji zelo očitno za to sploh ni bilo žal.
Sonce je zelo kmalu izginilo za obzorje. Ryn je še nekaj časa vdihovala hladen jesenski zrak in gledala v zvezde, ki so se druga za drugo prižigale na nebu kot majhne luči. Vyra jo je naučila, da štiri najsvetlejše zvezde na polnočnem nebu vodijo do vseh kraljestev. Nyx na severu, Narrow na vzhodu in Maelwe na severovzhodu. Ryn še nikoli ni zapustila svojega kraljestva, Azarelle, ampak si tudi ni želela. Vyrine zgodbe o zunanjem svetu je sicer rada poslušala, a vseeno je ni mikalo, da bi zapustila vse, kar je imela.
Kmalu se je tudi Ryn odpravila v Utrdbo.