Živjo! Tu je prvi del zgodbe Krvavi mrak. *b*Tisti, ki ne marate krvi in kriminalk, raje ne berite!*b* Drugi pa... Uživajte!:purple_heart:

Tema. Vse, kar je bilo daleč naokoli svetlega, je bilo moje upanje. A še to mi je počasi izpuhtevalo, saj je za mano tekla največja nočna mora vseh-smrt. Zavedala sem se, da bom, če ne bom dovolj hitra, kmalu mrtva. Počasi sem se že poslavljala od sveta. Moja mami in oče, ki sta bila že zdavnaj mrtva, sta umrla na isti način, kot bom verjetno tudi jaz. Rielle, sestrica... Ta je umrla že ob rojstvu. Tiste strašne noči se še vedno spominjam.

Ležala sem na postelji, nasproti Rielline. Nisem mogla spati. Gledala sem njo. Ko je spala, je bila tako ljubka. Takrat si nisem mislila, da jo bom še tisto noč izgubila... Okno se je odprlo. Preplašeno sem se skrila pod odejo, a sem vseeno razločila temno postavo. Čez eno oko, je imela poveznjeno ruto, drugo oko sem videla. A ob pogledu nanj sem se zgrozila-bilo je rdeče. Postava je izza pasu potegnila bodalo in... No, Rielle je zabodla, potem pa skupaj z njo izginila v temo. Če se prej ne bi skrila, bi vzela tudi mene... Nekaj let smo upali, da je mogoče še živa, a upanje smo izgubili, ko je neko noč spet prišla tista postava. Še enkrat sem se skrila, a tokrat pod posteljo. Vedela sem, da če bi se še enkrat skrila pod deko... Potem bi bila mrtva, saj je postava stopila mimo odeje. Ko jo je razgrnila in videla, da tam ni nikogar, se je odpravila še v spalnico. Tam sta bila starša. Oba sta trdno spala. Po prstih sem se odpravila do vrat spalice. A bilo je prepozno. Mama je že bila mrtva, saj je imela v hrbtu zapičeno bodalo na katerem je bilo obilo krvi. Oče... Ta se je boril z zadnjimi močmi, a kmalu ga je zmanjkalo. Takrat sva postava in jaz ostali sami. Pogledala sem ji v obraz. Ona me na srečo ni videla, saj bi se me drugače lotila. Takrat sem videla gnus na njenem obrazu. Izgledala je ogabno, in od groze bi skoraj zakričala. Na srečo nisem, zato je odšla. Takoj za tem sem stekla k postelji od mame in očeta. Iz nje je mezela kri. V tistem trenutku sem si obljubila, da bom ujela tisto postavo in se je znebila.

Še vedno sem tekla pred njo. Gležen se mi je dobesedno vrtel, roka... Ta je bila zlomljena in zaradi nje in noge, sem bila še toliko počasnejša. Ampak... V tistem trenutku se je zrak razsvetlil. Nad njim je zajadrala prelepa jutranja zarja. Danilo se je. Minilo je še nekaj trenutkov in zdaj je bilo že čisto svetlo. Postava je v trenutku izginila, jaz pa sem se počasi in z zadnjimi močmi privlekla v jamo, v kateri sem se skrivala pred njo. Tam sem imela dovolj prostora za ležišče, majhno kuhinjo, tako, kot jo imajo tisti, ki gredo šotorit v camp, mizico in veliko ploščo, kamor sem pisala vse kar sem izvedela o postavi. Najpomembnejše je bilo to-izvedela sem, da postava napada enkrat na mesec. Vsak mesec na isto noč. Vsakič je več žrtev. Ko postava napade, grem ven iz skrivališča, da bi jo našla. A vedno je prej ona našla mene in danes bi skoraj umrla. Zelo sem lahko vesela, da sem sploh dočakala svoj petnajsti rojstni dan. Danes je.


Hvala, da si prebral/a ta del do konca. Če ti je bila zgodba všeč, bom vesela, če boš :heart: in komentiral/a. Če pa me želiš spremljati in biti obveščen/a o nadaljevanju zgodbe, se lahko naročiš name.

Ly,
NG