LEP DAN Z GRDIMI PRIDATKI 1.del
Danes je bil res lep sončen dan, no ja, bil je, kajti zdaj se je začelo oblačiti, kar pomeni, da bo deževalo, kar pomeni, da bo luža pred našim blokom postala ogromna in nemogoča za izogibanje in umazala si bom svoje čudovite bele čevlje. Seveda bi lahko nosila, črne ali pa rjave, ampak to ne gre podjetje se dobesedno imenuje Beli val in zaposleni mu pač moramo pokazati lojalnost, če že z vdanim delom to ni dosegljivo. Ne glejte me grdo, ampak, če ti tvoja nova modrooka sodelavka, ponudi tvoje najljubše čokoladne piškote, jih je res nepotrebno zagreniti z dolgočasnim tipkanjem in buljenjem v računalnik. Ampak bil je res, produktiven dan saj mi je uspelo, prevetriti najnovejšo internetno debato o vladnih dronih, menim, da sta obe strani podali čisto upravičene argumente. Ozrem se v nebo, ki se čedalje bolj oblači, če stopim malce hitreje, pa mi mogoče uspe priti domov in se izogniti trapasti blatni luži. Poleg tega, pa imam tako ali tako plane, mogoče mi jih, danes uspe, dejansko uresničiti. Nebo je že presneto temno, ampak luža pred blokom, je sprejemljive velikosti, zato jo z elegantnim srninim skokom preskočim, kar pa nekomu pred mano očitno ni uspelo, če sodim po umazani veži. Boga Nanči, kot, da nima že dovolj dela, s tistim napol podivjanim psom, ki pod predpražnike, rad skriva crknjene zajce. Saj bi se pritožila, pa me je ženska iz tretjega nasprotja, na kolenih prosila, da raje ne, pa nisem, kako naj rečem ne rožnolaski na kolenih. Očitno se je trapec z blatnimi čevlji namenil v dvigalo, kar je dosti pametno, vsaj ni pomazal stopnic, previdno se postavim v kot, da bi ohranila čevlje neomadeževane in pritisnem, na gumb, danes imam res veliko dela, razen če bo Biserka menila drugače, mačkam se ne reče ne. Ko pa se odprejo vrata na moj hodnik, se zgrozim kljub pokvarjeni luči jasno vidim, da se blatne stopinje nadaljujejo po našem motno belem linoleju. Niso gospodič ali gospodična nič pomislil name! Mislim oni ne bodo poslušali od gospe Bolčina, dolge pridige, narejene pod pretvezo prijateljskega povabila na čaj, ki mu ne morem reči ne, ker ga. Bolčina peče grozno dobre piškote. Grozno, spet bom morala poslušati o neki nevzgojenosti in neprizadevnosti, ter lenobi na koncu pa bom morala še pucat, pod njenim budnim nadzorom in tista trapasta Angelina se mi bo smejala, ljubosumna trapa, ker dobro ve, da njeni sosedi niso nič boljši, niti piškotov ne pečejo. Mene pa bo bolel hrbet, kar pomeni, da z današnjimi plani ne bo nič, previdno hodim ob stopinjah, ko se zavem, da se nadaljujejo v moje stanovanje. Pa ravno včeraj sem pometla pod, pismo no. Že hočem odkleniti, ko se zavem, da mogoče to ni ravno dobra ideja, kajti najprej moram ugotoviti, kdo sploh je tisti noter, da si izmislim primerno pridigo.


To je prvi del moje prve zgodbe. Zdaj sem se namreč odločila, da bom vadila pisanje in prvo bom začela s kriminalkami in detektivkami. Zgodbe bojo daljše ali krajše, resne in manj resne.
Konstruktivno kritka je vedno dobrodošla, upam pa, da vam bodo zgodbe všeč.
Lep pozdrav