1
Toplina in mraz ne sodita skupaj, bi rekli ljudje, ki nikoli niso in nebodo spoznali čarovnije

Bila je temna noč, svetila je luna. V tem obdobju z obrisom volka. Svečnice so roke dvigale k nebu in pele. Pele, da bi ohranile hladno ledeno kupolo, ki je skrbela da čarovnija nebi všla iz pod nadzora. Pele so z visokimi glasovi, ki so hladno in hkrati z toplino odmevali v noč. Bile so zavetnice ledu, a vendar verjeli ali ne led lahko odraža toplino. Iz rok jim je mezela čarovnija. Modre iskrice so se vile okoli njih in dale vedeti, da je tu prisotna čarovnija.

Čeprav je bilo teh svečnic okoli 40, to niso bile vse. Okoli pet zamudnic, ki so hitele po poti mimo glavne svečnice Nitris so čakale. Potem p a se bo skupina odpravila na pot, okoli mesta, ki bo trajala do naslednje noči, do naslednjega obdobja, ko bo luno krasila podoba mačke z izbočenim hrbtom. Vsako obdobje so se odpravile na pohod, da bi zaščitile prebivalce.
Med zamudnicami je bila tudi Pomen. Ko je hitela mimo Nitris jo je ta strogo pogledala, kaj več pa ji tudi ni rekla saj je na dan ko so svečnice izvrševale dovžnost svoj glas smela uporabljati le za petje. Vendar je Pomen vedela kaj je ta pogled pomenim. Svarilo, svarilo zakaj ti njena prva priložnost, da jo boginja izbere bo že čez dve obdobji.
Ko se je postavila v vrsto svečnic se je vrsta začela premikati in zveni so postajali izrazitejši in močnejši. Dekleta,ki še niso bila prave svečnice so imele za opraviti le manjši delež kupole. Pomen je zavila po eni od stranskih svetih poti in se odpravila do svojega dela zidu. začela je peti visoke tone, ki so skupaj z drugimi ovijali mesti. Čeprav je Pomen komaj videla najbližjo svečnico so ji toni, pesem in toplina dajali občutek varnosti.
Tam kjer se je od spomladanskega sonca načeti led začel topiti, so toni spet naredili gladko ledeno površino. Pomen bi se je dotaknila z veseljem. Pa vendar se je raje ni. Ni bila še prava svečnica. Ogrlica in znak treh lun, ki jih ni imela ji je dal vedeti, da bi jo val energije ubil. Komaj je čakala da bo ob polni luni skupaj s drugimi svečnicami odšla na lunin vrh, in upala da jo bo boginja izbrala. Že se je videla v svileni in srebrni bluzi, z belimi širokimi hlačami.
Obred je opazovala že večkrat. Tako kot prebivalci mesta. Čudodelniki, telentiranci in drugi ljudje, so vedno tudi svečnice prišli na ogled. Da bi videle zaščitnice nove dobe. Samo tri, samo tri srečnice ki bodo lahko zamrznile slap, ki se vsako novo dobo odtaja. Obred je potekal tako da so se vsa dekleta, ki so bila pripravljena, da postanejo svečnice zberejo na luninem vrhu, kjer skupaj z glavno svečnico zapojejo pesem, ki vrh zavije v temo. Potem boginja z mesečino osvetli tri svečnice, ki potem z glavno svečnico odidejo po oblačila in srebrne ogrlice. V mesečini, ki sije okoli njih zamrznejo slap, in dobijo znamenje treh lun.
Pomen si je ta obred predstavljala že večkrat, vadila je pesem zatemnitve in se zamišljala v pravih svečniških oblačilih namesto v rumeni bluzi in belih hlačah brez prereza. Tako kot vsaka, je upala da jo bodo izbrali v prve. Kajti potem bo nasledila glavno svečnico ko si bo ta želela. Večino svečnic izberejo v drugo ali tretje, zato si ni preveč nadejala vseeno pa je upala.
Še zadnič je pregledala zid, in se odpravila, da si po ogledala predzadnji obred sprejemanja, preden bo na vrsto ona, na hrib se je odpravila po svečniških poteh. Stran od nadležne množice s katero tako ali tako ni smela govoriti. Obred je bil tak kot zmeraj, čaroben. Pele so svečnice, boginja pa je izbrala tri, tudi Mano za katero je bila Pomen zelo vesela saj je to njin peti obred. Še zadnjič je pogledala proti luni, nato pa se je odpravila domov v samostan.
Pot je bila spolzka in strma ampak Pomen to ni motilo. Njene oči so bile navajene teme, videla je skoraj tako dobro kot mačka. Tudi zdrsnilo bi ji težko, a vendar ji je. Zdrsnila je nekaj metrov nižje. Umazala si je bluzo in strgala si je hlače za povrh vsega pa se je opraskala do krvi. Nitris ne bo vesela. Hitro je poiskala trpotčev list in nekaj dolgih bilk in si obvezala rano. Preverila je če lahko hodi. Hvala boginji, je vzdihnila, lahko. Odpravila se je naprej.

Nenadoma je zrak pretresel krik. Krik, ki je potrkepil svoj zasrašujoči ton z izbruhom rdeče čarovnije. Pomen tega ni poznala, zato je začela teči. Že je bila ob vznožju hriba, mimo začetke svete poti, Pred vrati samostana, po stopnicah in minila ni niti minuta ko je že trkala na Nitrisina vrata....