Pisalnica
Hejla! To je moje nadaljevanje zgodbe Izpolnjevanje obljbe. V njej še zmeraj nastopajo isti ljudje. Upam, da vam bo všeč!
KAJA ADAMS
Zdaj smo vsi stari 12 let, zato smo dovolj stari, da se gremo ven borit. Če nam bo Stella pustila. Jaka in njegovi so zadnjič že šli ven in prinesli zaloge, nama z Vito pa je pripovedoval, kako je bilo. Vsi si že zelo dolgo časa želimo na take misije, pa je Stella rekla, da smo premladi. Zdaj ne bo imela več argumentov. Odločila sem se, da jo bom vprašala, če nam zdaj dovoli.
Stopam po hodniku, do Stelline pisarne. Potrkam. "Naprej," zaslišim njen glas. Vstopim. Moji prijatelji so že notri. Je mogoče, da nam bo dejansko pustila iti? "Super, Kaja, tu si," reče in nam začne govoriti: "Kot veste, ste zdaj dovolj stari, da greste na misije. No, in danes greste na eno. Zmanjkuje nam zdravil, zato bi rada, da greste ven iz čarobne cone k moji prijateljici Judy, in jih pripeljete. Če se da, pripeljite tudi Judy, preden jo odpeljejo. Vse demone so se odločili pobiti, ker smo "slabi". Lahko računam na vas?" "Jasno!" vzkliknemo v en glas. "No, prav. Potem pa srečno!" reče. Odpravimo se ven.
"Smo vsi pripravljeni?" vpraša Jan. "Ja!" vzkliknem. "Orožje imamo, gremo!" reče Hope. Stečemo po gozdu, a se kmalu ustavimo. "Pred nami so... Kaj so to?" vpraša Lili. "Vojaki iz Piggyja," reče Jan. "Kako so prišli sem? Saj tole ni gamerska cona!" se začudi Hope. "Kdo bi vedel? Mogoče so ušli iz igre!" razdraženo vzklikne Žiga. "No, očitno bo treba okoli," zmaje z glavo Lili, "ne moremo premagati vseh." "Kdo to pravi? Dajmo, Kaja, pokažimo jim!" vzklikne Gal. "Dajmo!" zavpijem in iz pasu potegnem meč, ki ima moder ročaj. Zaženem se v prvega in ga zabodem (vsi so inficirani, da smo si na jasnem, bom dala link do slike spodaj, da ne bo kdo mislil, da so šli na ljudi ;)). Nato se mi ostali pridružijo in skupaj jih počasi premagujemo, a jih je res veliko. "Preveč jih je, ne moremo vseh!" zavpije Lili, ki je očitno enakih misli kot jaz. "Ne moremo se predati!" zavpije Jan. Ko jih ostane še čisto malo, se zapodimo mimo tistih, ki so še ostali, in tečemo. "Dobro se je začelo!" zatuli Hope, "še ven iz cone nismo, pa smo že naleteli na težave!" Tečemo naprej. Pohiteti moramo, saj gre za zdravila.
Pridemo do meje, kjer se cona konča. Zunaj je vojna. "Pripravljeni?" vpraša Jan. Pokimamo. "Gremo!" zavpije Hope.
Zdaj nismo več v coni. Mimo se peljejo avti v vojaško zeleni barvi. "Ojoj," zaječi Lili. "Čez cesto moramo priti," zašepetam. Ko ni videti nikogar, zdrvimo čez. To nam je uspelo super, ker nas nihče ni videl. "Gremo," reče Gal.
"Ne tako hitro!" zavpije za nami močen glas. Obrnemo se in vidimo nekega Angela, ki ima v roki puško. "Je kakšen problem, gospod?" ga vprašam s karseda mirnim glasom. "Kaj ste?" nas vpraša. Na hitro si telepatiramo. "Delajmo se, da smo človeki!" rečem. Obrnem se nazaj k njemu in ga vprašam: "O čem govorite?" "Mislim, da dobro veš," reče on. Obrne se k sodelavcu, ki je demon, in ga vpraša: "So tile demoni?" Prosim, ne izdaj nas, prosim... A njega so očitno hipnotizirali, saj ima zelo majhne zenice, in seveda reče ja. Zdaj šele tečemo. "PRIDITE NAZAJ!" zatuli Angel na nas. Kot da bi dejansko mislil, da bomo.
**********************************************************************************************************************************
Upam, da vam je všeč zgodba! V naslednjih delih bom pisala tudi iz drugega vidika. Iz katerega, pa ne povem. :wink:
Lep pozdrav, Kattie:headphones::guitar:
Link do soldierja / vojaka:
https://www.google.com/search?q=piggy+soldier&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwiMytL4qdzuAhWCD-wKHZi5DBQQ_AUoAXoECB8QAw&biw=1680&bih=907#imgrc=JgSdT9XS0hG9iM
KAJA ADAMS
Zdaj smo vsi stari 12 let, zato smo dovolj stari, da se gremo ven borit. Če nam bo Stella pustila. Jaka in njegovi so zadnjič že šli ven in prinesli zaloge, nama z Vito pa je pripovedoval, kako je bilo. Vsi si že zelo dolgo časa želimo na take misije, pa je Stella rekla, da smo premladi. Zdaj ne bo imela več argumentov. Odločila sem se, da jo bom vprašala, če nam zdaj dovoli.
Stopam po hodniku, do Stelline pisarne. Potrkam. "Naprej," zaslišim njen glas. Vstopim. Moji prijatelji so že notri. Je mogoče, da nam bo dejansko pustila iti? "Super, Kaja, tu si," reče in nam začne govoriti: "Kot veste, ste zdaj dovolj stari, da greste na misije. No, in danes greste na eno. Zmanjkuje nam zdravil, zato bi rada, da greste ven iz čarobne cone k moji prijateljici Judy, in jih pripeljete. Če se da, pripeljite tudi Judy, preden jo odpeljejo. Vse demone so se odločili pobiti, ker smo "slabi". Lahko računam na vas?" "Jasno!" vzkliknemo v en glas. "No, prav. Potem pa srečno!" reče. Odpravimo se ven.
"Smo vsi pripravljeni?" vpraša Jan. "Ja!" vzkliknem. "Orožje imamo, gremo!" reče Hope. Stečemo po gozdu, a se kmalu ustavimo. "Pred nami so... Kaj so to?" vpraša Lili. "Vojaki iz Piggyja," reče Jan. "Kako so prišli sem? Saj tole ni gamerska cona!" se začudi Hope. "Kdo bi vedel? Mogoče so ušli iz igre!" razdraženo vzklikne Žiga. "No, očitno bo treba okoli," zmaje z glavo Lili, "ne moremo premagati vseh." "Kdo to pravi? Dajmo, Kaja, pokažimo jim!" vzklikne Gal. "Dajmo!" zavpijem in iz pasu potegnem meč, ki ima moder ročaj. Zaženem se v prvega in ga zabodem (vsi so inficirani, da smo si na jasnem, bom dala link do slike spodaj, da ne bo kdo mislil, da so šli na ljudi ;)). Nato se mi ostali pridružijo in skupaj jih počasi premagujemo, a jih je res veliko. "Preveč jih je, ne moremo vseh!" zavpije Lili, ki je očitno enakih misli kot jaz. "Ne moremo se predati!" zavpije Jan. Ko jih ostane še čisto malo, se zapodimo mimo tistih, ki so še ostali, in tečemo. "Dobro se je začelo!" zatuli Hope, "še ven iz cone nismo, pa smo že naleteli na težave!" Tečemo naprej. Pohiteti moramo, saj gre za zdravila.
Pridemo do meje, kjer se cona konča. Zunaj je vojna. "Pripravljeni?" vpraša Jan. Pokimamo. "Gremo!" zavpije Hope.
Zdaj nismo več v coni. Mimo se peljejo avti v vojaško zeleni barvi. "Ojoj," zaječi Lili. "Čez cesto moramo priti," zašepetam. Ko ni videti nikogar, zdrvimo čez. To nam je uspelo super, ker nas nihče ni videl. "Gremo," reče Gal.
"Ne tako hitro!" zavpije za nami močen glas. Obrnemo se in vidimo nekega Angela, ki ima v roki puško. "Je kakšen problem, gospod?" ga vprašam s karseda mirnim glasom. "Kaj ste?" nas vpraša. Na hitro si telepatiramo. "Delajmo se, da smo človeki!" rečem. Obrnem se nazaj k njemu in ga vprašam: "O čem govorite?" "Mislim, da dobro veš," reče on. Obrne se k sodelavcu, ki je demon, in ga vpraša: "So tile demoni?" Prosim, ne izdaj nas, prosim... A njega so očitno hipnotizirali, saj ima zelo majhne zenice, in seveda reče ja. Zdaj šele tečemo. "PRIDITE NAZAJ!" zatuli Angel na nas. Kot da bi dejansko mislil, da bomo.
**********************************************************************************************************************************
Upam, da vam je všeč zgodba! V naslednjih delih bom pisala tudi iz drugega vidika. Iz katerega, pa ne povem. :wink:
Lep pozdrav, Kattie:headphones::guitar:
Link do soldierja / vojaka:
https://www.google.com/search?q=piggy+soldier&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwiMytL4qdzuAhWCD-wKHZi5DBQQ_AUoAXoECB8QAw&biw=1680&bih=907#imgrc=JgSdT9XS0hG9iM
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je!!!!:grinning::blush::wink:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nori delll! Bravo Katie.
ODLIČNOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!(Ups. Malo prevč že:joy::joy::joy::joy:)
Zahtevam novega. TAKOJ!
Lp, Cookies
ODLIČNOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!(Ups. Malo prevč že:joy::joy::joy::joy:)
Zahtevam novega. TAKOJ!
Lp, Cookies
0
Cookies (nisem prijavljena)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ah, ne vem, kaj mi je s temi linki. Zdajle sem posodobila objavo in je link do slike soldierja čisto spodaj. Hvala vsem za podporo!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
