NE BODI PREPOZEN - čas ne čaka
Pozdrav
To je moja zgodba
PREBERITE!!!!!!!!
Nihče ne pozna osamljenosti bolje od mene, in nihče ne razume kako je biti osamljen bolje od mene.
Sem Mark. Star sem 10 let in še vedno nimam prijateljev. Na tej šoli sem že 5 let in vsakič se s prijateljstvom zgodi isto ali sem prijatelj samo do testa in nato ne več ali pa le nadomestni prijatelj, ko se res nihče nima s kom družiti razen z mano. V šoli imam prav tako vzdevke, ki mi niso prav všeč. Na primer "čudak", saj sem vedno osamljen ali pa "piflar" saj sem v razredu najboljši oziroma sem odličnjak. Vsi me nonstop zafrkavajo. Prav tako me zanimata znanost in kemija. Ne vem zakaj a sta me vedno privlačili. Nimam staršev in živim v sirotišnici. Edino kar imam od staršev je škatla polna stvari, ki je nikoli nisem odprl in moj pliško, ki je moja podpora in poslušalec že celo življenje. Na mojem plišku so incijalke L. In K., vendar ne vem kaj pomenita. Ne poznam imena svojih staršev.
Enkrat ko mi je bilo izjemno zelo dolgčas sem se odločil pogledati v čudno škatlo. V njej so bila oblačila za dojenčka, zelo razpackana stara slika uničena od vlage in stara prašna knjiga. Radovednost me je prevzela, pogledal sem v knjigo in začel brati. Bil je dnevnik od znanstvenika. Pisati ga je začel pri 20-ih letih. Večina stvari v dnevniku so bila o pojskusih in spodletelih testih. V njem je bila tudi slika. Na njej je bil moški izjemno zelo podoben meni. Na sliki je pisalo Karl. To je bil moj oče? Znanstvenik... Predstavljal sem si ga točno takega, kot na sliki. Čez nekaj strani pa je začel pisati o svoji ljubezni in ženi Lini. Wow to je moja mama! Prekrasna je v rožnati obleki.
Ravno ko sem hotel prebrati naslednjo stran se je pri mojih vratih pojavila nadzornica v sirotišnici Camila. Rekla je:" Mark, takoj spat, ali pa boš jutri za kazen pomival posodo!". Zdolgočaseno sem pogledal, se oblekel v pižamo in legel v posteljo. Camila me je pokrila in rekla:"Lahko noč, jutri boš naprej bral."
Odgovoril sem :"Lahko noč." in zaspal.