Sedela je na hodniku, v solzah, ki si pronicale skozi špranje med umazanimi ploščicami. Ni se zanimala za krvave madeže, ki jih je njegova rana puščala na njenem snežno belem plašču. V naročju je držala majhnega fantka, katerega obraz je bil vse bolj bled in brezizrazen. Stiskala ga je trdno k prsim in obraz skrivala pred pogledi moških v rdečem.
“Vstani!” ji je ukazal največji izmed mož. Čez obraz je imel črno masko, ki je nosila simbol bele ptice z rdečim križem na vratu, čez levo oko pa prevezo.
Alex, ki je še vedno sedela na tleh se je nemudoma dvignila. Moški, ki je stal na levi strani moškega s prevezo je vanjo uperil pištolo, tisti na desni strani pa je stopil do nje in ji na hrbtu izvil roke. Medtem je največji mož pobral s tal dečka, ki je tedaj zajokal.
Ob tihem joku je Alex zadrhtela in pogled obrnila k bratcu. Poveljnik Lord Genesis, tisti največji izmed mož, jo je ostro pogledal, da je uperila pogled v tla.
Lordov namestnik, Dakari, jo je še močneje stisnil za zapestja in sledil Genesisu v leseno kočijo. Alex je morala pospešiti korak, saj ga je vedno težje dohajala. Namestnik ji je pomignil naj se premakne v nekakšno leseno škatlo, pravzaprav bolj celico. Takoj, ko je stopila noter je zaloputnil vratca in Alex je obsedela v temi. Treslo jo je in postalo je mrzlo. Sklepala je, da se je znočilo.
Zjutraj so se vrata odprla in Dakari jo je ponovno poprijel za roke. Okoli njiju se je zbralo še več mož, ki su ju obkolili tako, da Alex ni videla kam grejo.
Čim so se umaknili je pred sabo zagledala ogromno kamnito zgradbo.

Tako. Vse dele bom objavila od začetka zato, da bo sistem, ki ga ima pisalnica z nadaljevanji deloval pravilno. Z vse tiste, ki berete na novo pa lahko zdaj berete od začetka.