ROCHELLE, torek, 25. maj

Na živce mi gre, ko me vsi gledajo. Stojim pred celotnim razredom in nakladam nekaj v zvezi z duševnim zdravjem. Lekcije o tem me spravljajo ob pamet. Sem predsednica razreda in vsi me imajo za piflarko, čeprav sploh ne vedo, kaj to pomeni. Sem pač delovna učenka. Končno zaključim in si v mislih oddahnem. Na ven se tega na srečo ne vidi.
»Odlično Rochelle. Lahko sedeš. Mislim, da smo slišali več, kot je potrebno,« mi reče učitljica Watson. Zadovoljno odidem v klop, pri tem pa me spremljajo posmehljivi pogledi sošolk in sošolcev. V resnici se na maram izpostavljati pred drugimi. Moja soseda Sarah si nesrečno pogladi zlate ravne lase. Nesrečna je vse odkar sta se z Maxom ločila. To je bilo en teden nazaj. Sarah ima lepo postavo, popolnoma ravne zlate lase in jantarne oči. Jaz pa imam rahlo skodrane kostanjeve lase in temno rjave oči. Max pa ima temno rjave lase in morsko modre oči. On je atlet, ona lepoteca. Odličen par, a Max je Sarah varal z Rebecco, ki je tudi črnolasa in je atletka. Večina naših deklet v razredu je atletinj. Jaz sem izjema. Pri športu sem porazna. Vsa naša dekleta so lepa in popularna, razen seveda mene. In Sarah, ki ni več popularna, vse odkar sta se z Maxom razšla. A Sarah ima prijateljice iz drugih oddelkov, jaz pa nimam nikogar. Jaz sem pač kar ena neuporabna piflarka. Tako me vidijo drugi. Tako me vidijo vsi. Watsonova začne razlagati vse o šoli v naravi, ki bo naslednji teden. Tega se ne veselim, ker bo z mano v sobi poleg Sarah še Isabella. Isabella je precej leno, zahtevno in debelo dekle. Je edina, ki je ne mara nihče iz našega razreda. A ima goro groznih prijateljic, ki so kdaj bolj nadležne kot fantje. Sarah je v redu. Večino časa joka in, ko smo bili v petem razredu na plavanju, se ni niti enkrat z nogo dotaknila tal, pa ni bilo nikjer nobenega ježka. Zdaj smo v devetem in spet gremo na morje.
»Rochelle, bi ti vodila končne predstavitve?« Šele takrat, ko zaslišim svoje ime, se zavem, da sem cel zanimiv govor preskočila.
»Emm….« Vsi se začnejo privoščljivo hihitati. Razen Sarah in fantov. »Ja.« Čeprav nočem. A tako je. Moraš biti ustrežen. Zazvoni zvonec in Watsonova nas spusti ven. Ko hočem izstopiti me ustavi.
»Če nočeš ti ni treba,« reče. »A vseeno sem ti hvaležna. Navadno se nihče ne javi.«
Pokimam in učiteljica me spusti. V naslednjo učilnico pridem zadnja. Tole bo že peta ura.


BRYAN, torek, 25. maj

Max pove šalo. Vsi se smejimo. Konec pete ure je že in z Rebeccino skupino deklet, Maxom, Ianom, Willom, Timom in Harryem smo na poti k bazenu, kamor gremo vsak dan po koncu pouka. Rebecca ovije roke Maxu okrog vratu in poljubita se. To me ne moti več, saj se moja punca Clara enako obeša name. Pogled mi uide na drugo stran ceste, kjer zagledam Rochelle in Sarah, ki gledata v tla in molče hodita domov. Sarah se mi smili. Max je ne bi smel varati, lahko bi ji samo povedal. Za Rochelle pa ne vem. Ničesar ne vem o njej, ne poznam je dobro. Všeč so mi njeni lasje. Rahlo skodrani kostanjevi vedno razčesani lasje, ki se ji vsujejo čez obraz, da izgledajo kot bakrena zavesa. Vedno so svileni in gladki. Vedno spuščeni.
»Hej Bryan. So ti všeč moji lasje?« me vpraša Clara in odtrgam pogled od Rochelle. Clarini lasje so blond, valoviti in dolgi. Njene oči so hladno modre.
»Ja,« se zlažem, ker ne želim biti nesramen. Objame me in me poljubi. Njenega cmokanja sem navajen. Ko se končno odlepi od mene, smo že pri bazenu. Že se preoblečemo in hočemo v vodo, pa nas ustavi policijska sirena. Bliža se nam. In res. Avto se ustavi pred bazenom in iz njega prideta dva policista. Izgledata resna. Prideta do nas.
»Potrebujeva Rochelle Brown. Je tu?« Vpraša prvi, ki izgleda mlajši. Odkimamo. »Kdo ve, kje živi? Nikjer ne piše.«
»Tam čez.« Pokažem v smer Rochelline hiše. Policista pokimata. Potem se zahvalita in pohitita v avto. Odpeljeta se. Res me zanima, zakaj potrebujeta Rochelle.


ROCHELLE, torek, 25. maj

Zaslišim zvonec. Sama sem doma in rešujem nalogo. S težavo vstanem in odidem do vrat. Nejevoljno jih odprem. Na pragu zagledam dva policista. Presenečeno zmrznem.
»Si ti Rochelle Brown?« me vpraša eden od policistov. Pretreseno pokimam in se sprašujem, zakaj sta pred vrati moje hiše dva policista.
»Bi lahko vstopila? Mogoče se bomo morali globje pogovoriti.«
Spet le pokimam in osvobodim se otrplosti. Spustim ju v hišo. Naša hiša je majhna, a je precej moderna in urejena, zato me je ni sram. A vseeno imam slab občutek glede nečesa. Policista sedeta na kavč, jaz pa nasproti njiju.
»Tole te bo mogoče pretreslo,« začne eden. Spogledata se. »Tvoja mama je bila umorjena.«
V očeh me zaskelijo solze. Moja mama? Mrtva?
»Kako se je zgodilo?« vprašam in se tresem, kot šiba na vodi.
»Ne vemo. Vemo le to, da je odhajala iz svoje pisarne. Ministrica v sodišču in za zdravstvo je bila. Ni tako?«
Pokimam, strmim v kozarec, ki ga stiskam v rokah. Po licih mi tečejo solze, a iz mene ne pride noben glas.
»Morava te zaslišati.«
»Danes?«
»Jutri popoldne.«
Pokimam. Zdaj ne morem nič.