Evo, za MišMaš12 (pisalna šola)
Bilo je hladno jutro prvih spomladanskih dni. Lia se je zbudila že zelo zgodaj in se na poti v kopalnico spotaknila prav ob vse, kar ji je bilo v napoto. Potem ko se je z nogami zapletla v svoj kopalni plašč, ki ga je prejšnji večer pustila ležati poleg kadi, in padla po tleh, kolikor je bila dolga in široka, se je končno postavila nazaj na noge in si med glasnim hihitanjem začela umivati zobe.
Nenadoma so se odprla vrata kopalnice. Skozi je pogledala kodrasta glava Liinega bratranca Julijana. Njegovi lasje so bili prav takšni kot lasje njegove sestrične. Rdeče – rjavi in močno skodrani. Ozrl se je po kopalnici in začel: „Kaj se doga…“ „A SO PJIŠLI VESOOOLJCIII?!“ Vrata kopalnice so trčila v radiator in skozi je pokukal Liin triletni bratranec, ki ga je Juljian očitno držal v naročju. „Nikjer ni vesoljcev, Adam. Samo vrata se bodo opraskala, če jih boš še enkrat zabil v radiator,“ se je zahahljala Lia. Stopila je do Adama in se poskusila s konico kazalca dotakniti njegovega noska, a ga je zgrešila in zadela lice. „Upsi,“ je rekla in se trudila, da ne bi prasnila v smeh. Punca se je namreč skoraj ves čas smejala.
Oglasil se je cerkveni zvon, ki je odzvanjal sedmo uro. Po vsej hiši se je zaslišal takšen hrup in trušč, da bi kdo, ki bi bil prvič tam, pomislil, da morda kje gori. Čez trenutek se je skozi majhna vrata, ki so vodila na ogromen atrij, vsulo okoli dvajset ali trideset otrok. Liina mrzla sestrična Astrid se je povzpela na jablano in se z nje važila in bahala Luini, ki si je prizadevala splezati na vejo blizu Astrid. Malina se je postavila sredi trate in začela delati kolesa in premete. Val je tekal gor in dol po atriju, da ne bi bil več tako zaspan. Ostali otroci so se zbrali okoli njih in gledali, kaj počnejo. Nato pa je skozi vrata počasi pridrsal Valov dvojček Andi in sedel na gugalnico ter se zagugal, kolikor se je mogel. In kaj se je zgodilo? Zavrtel se je okoli veje, na katero je bila privezana gugalnica. Vsi otroci, tudi Astrid, Luina, Malin in Val so se zbrali okrog gugalnice. Celo Julijan in Adam, ki sta vse videla skozi okno, sta stekla dol in opazovala, kaj bo sedaj naredil Andi. Lie pa iskreno to sploh ni zanimalo. Šla je obleč svojo najljubšo poletno obleko in vzela nahrbtnik. Vanj je stlačila plastenko z vodo, sendvič, brisačo, če bi slučajno našla kak tolmun, v katerem bi se dalo plavati, in čokoladico Kinder. Ta dan je nameravala iti na sprehod.
Nenadoma pa se je pred njo znašla mama.
„Stop, stop, stop. Ne moreš iti takšna ven! Saj si vendar napol gola,“ je bila odločna mama.
Še malo sta se pričkali, nazadnje pa je mama le prepričala Lio, da si je pod obleko navlekla še trenirko, čez pa jopico na zadrgo. Toda Lia si je prisegla, da bo „vse te odvečne cunje“ takoj odvrgla, čim bo prišla na cilj.
Odpravila se je.
Bilo je hladno jutro prvih spomladanskih dni. Lia se je zbudila že zelo zgodaj in se na poti v kopalnico spotaknila prav ob vse, kar ji je bilo v napoto. Potem ko se je z nogami zapletla v svoj kopalni plašč, ki ga je prejšnji večer pustila ležati poleg kadi, in padla po tleh, kolikor je bila dolga in široka, se je končno postavila nazaj na noge in si med glasnim hihitanjem začela umivati zobe.
Nenadoma so se odprla vrata kopalnice. Skozi je pogledala kodrasta glava Liinega bratranca Julijana. Njegovi lasje so bili prav takšni kot lasje njegove sestrične. Rdeče – rjavi in močno skodrani. Ozrl se je po kopalnici in začel: „Kaj se doga…“ „A SO PJIŠLI VESOOOLJCIII?!“ Vrata kopalnice so trčila v radiator in skozi je pokukal Liin triletni bratranec, ki ga je Juljian očitno držal v naročju. „Nikjer ni vesoljcev, Adam. Samo vrata se bodo opraskala, če jih boš še enkrat zabil v radiator,“ se je zahahljala Lia. Stopila je do Adama in se poskusila s konico kazalca dotakniti njegovega noska, a ga je zgrešila in zadela lice. „Upsi,“ je rekla in se trudila, da ne bi prasnila v smeh. Punca se je namreč skoraj ves čas smejala.
Oglasil se je cerkveni zvon, ki je odzvanjal sedmo uro. Po vsej hiši se je zaslišal takšen hrup in trušč, da bi kdo, ki bi bil prvič tam, pomislil, da morda kje gori. Čez trenutek se je skozi majhna vrata, ki so vodila na ogromen atrij, vsulo okoli dvajset ali trideset otrok. Liina mrzla sestrična Astrid se je povzpela na jablano in se z nje važila in bahala Luini, ki si je prizadevala splezati na vejo blizu Astrid. Malina se je postavila sredi trate in začela delati kolesa in premete. Val je tekal gor in dol po atriju, da ne bi bil več tako zaspan. Ostali otroci so se zbrali okoli njih in gledali, kaj počnejo. Nato pa je skozi vrata počasi pridrsal Valov dvojček Andi in sedel na gugalnico ter se zagugal, kolikor se je mogel. In kaj se je zgodilo? Zavrtel se je okoli veje, na katero je bila privezana gugalnica. Vsi otroci, tudi Astrid, Luina, Malin in Val so se zbrali okrog gugalnice. Celo Julijan in Adam, ki sta vse videla skozi okno, sta stekla dol in opazovala, kaj bo sedaj naredil Andi. Lie pa iskreno to sploh ni zanimalo. Šla je obleč svojo najljubšo poletno obleko in vzela nahrbtnik. Vanj je stlačila plastenko z vodo, sendvič, brisačo, če bi slučajno našla kak tolmun, v katerem bi se dalo plavati, in čokoladico Kinder. Ta dan je nameravala iti na sprehod.
Nenadoma pa se je pred njo znašla mama.
„Stop, stop, stop. Ne moreš iti takšna ven! Saj si vendar napol gola,“ je bila odločna mama.
Še malo sta se pričkali, nazadnje pa je mama le prepričala Lio, da si je pod obleko navlekla še trenirko, čez pa jopico na zadrgo. Toda Lia si je prisegla, da bo „vse te odvečne cunje“ takoj odvrgla, čim bo prišla na cilj.
Odpravila se je.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba, super
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tk js pa kot, da bi brala knjigo. Ko bi le jaz še znala pisati tako, veš jaz vse potegnem al pa naredim prehitro, zgubim zanimanje ali pa se mi ne da. ANYWAYS...Všeč mi je kako vse zvežeš skupaj. Le tako naprej
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
A ti si se tudi pred dvema dnevoma prijavila v to šolo? Ker te ni med prijavami v smetišnici...
0
V kotiček si mi pisala, da sem že med prijavljenimi... Pod tvojim sporočilom v tvojem kotičku sem se?
Moj odgovor:
Njokica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Poopy situacija
pozdravljeni uporabniki Pila imam tezavico in rabim vaso pomoc.
Torej moj problemcek se nanasa na prijatelje oziroma na eno specificno prijateljico, ki ji bomo zaradi anonimnosti dodelili vzdevek Tortelin.
Poleg tega, da boste lazje razumeli situacijo sem drugi letnik srednje sole in na to solo sem se prepisala iz druge sole.
Torej jaz in Tortelin sva se to akademsko leto obe iz drugih sol prepisale na to solo in na zacetku nisva govorile potem pa sva zacele in sva pac bile tisti duo dveh prijateljic, nakar sem jaz zacela biti vec odsotna od pouka zaradi bolezni. Tortelin je zgleda v tem casu dobila druge in po njenem mnenju tudi boljse prijateljice od mene in se zacela primarno druziti z njimi.
Ampak to ne bi bil ravno najvecji problem, ce me ne bi zacela popolnoma ignorirati ze zadnje 3 tedne. Ce je vcasih zjutro prisla sedet k meni pred uro in govorit z mano itd. se to ne dogaja vec, poleg tega tudi zanika dejstvo, da bi bila jezna name (ze veckrat sem jo vprasala).
Za svoje ignoriranje mene namrec krivi dejstvo, da ima v teh casih veliko problemov in posledicno tuei nima motivacije za pogovor.
Moje iskreno mnenje je, da je to laz in to velika, saj ima prekomerno kolicino motivacije za pogovor z ostalimi. Poleg tega, nevem kaj bi lahko bil razlog, da bi bila potencialno jezna name, saj me vendar ni v soli poleg tega se vedno trudim biti prijazna itd.
Izpostaviti moram tudi dejstvo, da se ob dani situaciji ne pocutim najbolje in me malce nervira njeno obnasanje. Moti me tudi, da me ostali prijatelji, ki sicer ne obiskujejo to solo tudi ignorirajo oziroma ne odgovarjajo na moja sporocila tudi po vec mesecev, ceprav vejo, da sem trenutno v situaciji (zaradi mojih problemov z zdravjem), ko bi res rabila podporo ljudi, ne pa nenehno zavracanje in obcutkov osamljenosti.
Tako, da bi vas lepo prosila, za nasvete kaj naj storim ob tem pripetljaju in to, da bi si nasla nove prijatelje zal ne bo resitev, vsaj v razredu, saj nihce noce govoriti ravno z menoj.
Hvala ze vnaprej. :)
Torej moj problemcek se nanasa na prijatelje oziroma na eno specificno prijateljico, ki ji bomo zaradi anonimnosti dodelili vzdevek Tortelin.
Poleg tega, da boste lazje razumeli situacijo sem drugi letnik srednje sole in na to solo sem se prepisala iz druge sole.
Torej jaz in Tortelin sva se to akademsko leto obe iz drugih sol prepisale na to solo in na zacetku nisva govorile potem pa sva zacele in sva pac bile tisti duo dveh prijateljic, nakar sem jaz zacela biti vec odsotna od pouka zaradi bolezni. Tortelin je zgleda v tem casu dobila druge in po njenem mnenju tudi boljse prijateljice od mene in se zacela primarno druziti z njimi.
Ampak to ne bi bil ravno najvecji problem, ce me ne bi zacela popolnoma ignorirati ze zadnje 3 tedne. Ce je vcasih zjutro prisla sedet k meni pred uro in govorit z mano itd. se to ne dogaja vec, poleg tega tudi zanika dejstvo, da bi bila jezna name (ze veckrat sem jo vprasala).
Za svoje ignoriranje mene namrec krivi dejstvo, da ima v teh casih veliko problemov in posledicno tuei nima motivacije za pogovor.
Moje iskreno mnenje je, da je to laz in to velika, saj ima prekomerno kolicino motivacije za pogovor z ostalimi. Poleg tega, nevem kaj bi lahko bil razlog, da bi bila potencialno jezna name, saj me vendar ni v soli poleg tega se vedno trudim biti prijazna itd.
Izpostaviti moram tudi dejstvo, da se ob dani situaciji ne pocutim najbolje in me malce nervira njeno obnasanje. Moti me tudi, da me ostali prijatelji, ki sicer ne obiskujejo to solo tudi ignorirajo oziroma ne odgovarjajo na moja sporocila tudi po vec mesecev, ceprav vejo, da sem trenutno v situaciji (zaradi mojih problemov z zdravjem), ko bi res rabila podporo ljudi, ne pa nenehno zavracanje in obcutkov osamljenosti.
Tako, da bi vas lepo prosila, za nasvete kaj naj storim ob tem pripetljaju in to, da bi si nasla nove prijatelje zal ne bo resitev, vsaj v razredu, saj nihce noce govoriti ravno z menoj.
Hvala ze vnaprej. :)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
ful si lepo narisala . si prava umetnica:pen_ballpoint::pencil2::pencil::heartpulse:






Pisalnica