Moje misli so bile v tistem trenutku razburkane kot nemirno morje. Sploh se nisem zavedala, da hodim po hodniku. Niti svojih korakov nisem slišala. Iz razmišljanja so me zdramili šele glasni glasovi. Dvignila sem pogled in videla, da sem skupaj s človečnjakinjo stopila ven na dvorišče. Zagledala sem polno človečnjakov, ki so se gnetli en ob drugega. Od tistih manjših, ki so se sramežljivo skrivali za hrbti večjih do tistih večjih na katerih obrazih so se že delale majhne gubice kot dokaz napornega vsakdana. Radovedno sem se ozirala naokrog.
Nekateri so me opazili. Njihov izraz na pogledu name je bil... boleč. Tisti manjši so se rahlo nakremžili in se obrnili stran kot, da bi bila kužna.
Zakaj?
Kaj je tako narobe z mano? Moja odrešilna misel so bili ostali psi, ki so se začeli zgrinjati na dvorišče. Pogled človečnjakov se je iz mene takoj preusmeril na ostale. Razlika se je opazila takoj. Vsi so navdušeno začeli kazati na ostale pse in cviliti od navdušenja. Nekateri so celo stopili bližje in celo pobožali kakšnega psa. Edina psička poleg mene, deležna nikakršne pozornosti je bila Lisa. Opazila sem jo bolj pri kotu dvorišča in od navdušenja stekla k njej.
"Lisa, Lisa!"
Takoj sem bila pri njej in videti je bilo, da si je pošteno oddahnila. "Hvala bogu, vsaj ti si tukaj! Kaj se dogaja? Kdo so vsi ti človečnjaki? Kaj počnejo tukaj?"
Me je Lisa takoj zasipala z vprašanji. Kako ji naj to povem? Kako ji naj povem, da naju bodo ti človečnjaki tukaj ločili? "Človečnjaki naju bodo ločili." Sem izdavila dokaj mirno in bila že ponosna nase, da sem to povedala brez zadržkov. "Haha... nehaj no... Kaj vendar govoriš? Kako naj bi naju ločili? Sigurno so prišli le na ogled..." Preden bi Lisa uspela dokončati stavek sem jo prekinila.
"Ne Lisa. Pravzaprav je ogled. A ne čisto navaden ogled. Po ogledu naju bo eden od človečnjakov odpeljal k sebi domov.
Za vedno."
V Lisinem pogledu je usahnila zadnja iskrica upanja, ki mi je še v najtežjih trenutkih osvetljevala pot. Še te iskrice ni bilo več.
"Torej hočeš reči, da... da so ti človečnjaki tukaj zato, da bi vse nas pse vzeli k sebi, in nas imeli kot hišne ljubljenčke?"
Je tokrat Lisa zastavila čisto novo vprašanje. Pravzaprav do zdaj na to nisem gledala tako. Da bi postala hišni ljubljenček od enega izmed človečnjakov? Nikoli! A, če sem pomislila ima Lisa mogoče prav. Pokimala sem.
Že sem hotela reči kakšno uspodbudno besedo, ko sem izgubila tla pod nogami. Tisti človečnjak, ki sem ga poznala že od prej (bil je eden izmed tistih, ki so me lovili po mojem drznem teku po hodniku) me je dvignil kot, da bi bila peresce in položil v kletko ter zapahnil vratca. Videla sem, da je isto storil Lisi in prav tako ostalim psom.
Nenadoma sem zaslišala tisti glas, ki je takrat po glasovanju sprejel predlog o temu, da se nas pse prestavi k različnim človečnjakom sposobnim skrbeti za nas.
"Dobrodošli na kliniki za oskrbo in zdravljenje živali! Veseli smo, da ste si vzeli čas, prišli do nas in ste si prav tako zdaj pripravljeni vzeti nekaj časa zato, da si ogledate naše ljubke pse in jih po vaši želji sprejeti tudi pod okrilje svojega doma. Za slednje vam bomo zelo hvaležni saj so vsi psi, ki jih lahko vidite svoj dom v zavetišču izgubili zaradi požara. Jaz in vsi moji kolegi smo vam seveda cel ogled odprti za kakršnakoli vprašanja v zvezi z vsem kar se tiče psov. Lep ogled in upam, da po koncu od tu ne boste odšli sami!"
Takoj, ko je zaključil govor se je zaslišalo živahno pogovarjanje in človečnjaki so se začeli sprehajati in si ogledovati pse.

Minevale so sekunde, minute in meni se je zdelo, da prav tako tudi cela ura. K moji kletki pa v celi uri ni prišel niti eden človečnjak izključno enega, ki je bil še čisto majhen in je (verjetno) čisto ponesreči zašel do moje kletke takoj, ko pa me je zagledal začel jokati, da je nastal pravi kaos. Takrat me jih je ozrlo mogoče še nekaj. Seveda njegova jezna mama in oče, ter nekateri radovedni človečnjaki, ki jih je samo zanimalo kaj se dogaja. Takrat sem ozrla Lisin pogled. Verjetno sem se ji zasmilila in tolažilno me je pogledala, češ; pri meni ni nič boljše. Prisilila sem se do nasmeha saj sem jo hotela le malo razveseliti.

S tem, ko je tekel čas so odhajali tudi človečnjaki a tokrat ne sami. V rokah so držali kletke in se veselo nasmihali eden drugemu. Ozrla sem poglede tistih, ki so bili v kletkah. Tiho so cvilili, otožno gledali in v tistem trenutku sem bila kar vesela, da k moji in Lisini kletki ni prišlo skorajda nič človečnjakov. Tako naju vsaj niso mogli ločiti.
Počasi sem že celo začela dobivati upanje. Mogoče pa si naju z Liso ne bo nobeden izbral in bova ostali tukaj, skupaj!
Moje upanje je nenadoma zamrlo.
K moji kletki je stopil človečnjak za katerega nisem morala reči ali je mlad ali star. Recimo mlad. Imel je razkuštrane črne lase, temne oči ter navihan nasmeh. Hlače so mu bile prevelike, saj je bil izredno suh. Njegov dolg pulover, že rahlo raztegnjen pa je imel napis: "rešimo pse!"
Takoj sem ga zasovražila. Ta napis mi je izgledal kot nekakšna krinka za povsem bedastega človečnjaka.
"Hej! Ja kaj pa ti čisto sama tukaj? Si za, da ti delam družbo?" Je (moram reči) kar prijazno vprašal. A jaz sem jezno zalajala.
"Ja? To pomeni ja? No jaz bom to vzel kot ja! Kaj praviš daj tačko?"
Iztegnil je roko in prijel za mojo tačko. Jezno sem ga popraskala misleč, da bo šel stran.
"Ne praskat! Ne! To pa ne!" Se je navihano zasmejal in želela sem si le, da bi šel stran.
"Všeč si mi, veš? Kako ti je pa ime?"
Videl je, da nimam ovratnice in se namrščil. "Nimaš imena, kajne? Ja no, ni problema..." Vstavil se je sredi stavka in se obrnil proč od mene k ženski srednjih let, ki je prav tako imela črne lase kot on, lep nasmeh in lepo postavo a najlepši pa je bil izraz s katerim je opazovala dečka pred mano.
"... Mami! Kaj praviš, da bi vzela tole psičko. Všeč mi je in prepričan sem, da bo tudi tebi! Pridi, vzemiva jo!"
Moje srce se je ustavilo.