"Daj mi prstan" je zakričal Tuiel. Oči so mu žarele od jeze in sovraštva, ko je opazoval prstan, ki ga je Feya držala nad ognjem. Z roko je zamahnil proti njej, da bi ji izmaknil prstan, vendar ga je v istem trenutku spustila v ogenj. Kot, da ognja sploh ne bi bilo tam, je čez nekaj nemih trenutkov Feya spet segla po prstanu, ki se je zdaj kopal v oranžno rdečem ognju. Ogenj je v trenutku ugasnil, Feya pa je prstan držala v roki.
Okoli njiju se je vil oblak gostega dima, sivega od pepela. Sililo ga je na kašljanje in trenutek meglene okolice je izkoristil, da je Feyi izmaknil prstan. Ni kričala za njim ali mu ga poizkušala vzeti. Le mirno je stala in ga opazovala.
Zarežal se je in se začel premikati stran od roba klifa. Ni bila vredna prstana.
Naslednji trenutek, katerega se je zavedal je opazil svojo roko. Ovita je bila v ogenj, ki je žarel v zlati bravi.

Zakričal je od bolečine in se ozrl po roki. Ogenj mu je posnel vso kožo tako, da je gledal krvavo meso svoje roke. Kri je debesedno izparevala v zadimljeno ozračje, meso pa se je počasi spreminjalo v pepel. Gledal je kako pepel odnaša stran od njega in kako se meša z vetrom. Ni imel glasu še za poslednji krik, ko je njegovo telo zagorelo v mističnem ognju. Zlati ognjeni zublji so ga požirali in počasi so v pepelu izginjali še ostali deli telesa. Ko je izgorel njegov sleherni delček so se plameni polegli.

Prstan je padel na tla in njegov zven padca ob kamen je odmeval po globoki soteski, ki se je razezala pod klifom. Feya je pohitela in se sklonila k prstanu. Prstan iz Adamasa je bil še topel, je opazila, ko ga je prijela. Previdno si ga je nataknila na roko in lahko je občutila, kako se nebeči ogenj pretaka po njeni krvi. Toda kljub temu, da ga je ravnokar verjetno rešila svet se ni počutila vredna prstana. Rešila ga je pred lastnim bratom.

Začutila je, kako se ji teža njegove smrti zgrinja na ramena. Nepremično je klečala in strmela nekam v daljavo. Ni se premaknila niti, ko je začutila težke solze, ki so ji močile lica.

"Ne briši si solz," ji je nekega dne rekel Tuiel, ko je imela le okoli dvanajst let, "ko so polne solz, tvoje oči izžarevajo moč. Vsi se lahko delamo močne, ampak pravo moč ima le tisti, ki zna pokazati tudi svojo britkost."
Takrat sem mu je le nasmehnila.

"Tuiel, bratec dragi" je zaihtela tiho in pustila, da je veter, ki je sekal najvišje vrhove, odnesel te besede. Nato je zbrala moč, da je vstala in se še enkrat zazrla v daljavo. Videla je, kako so luči oddajale medlo svetlobo za hribom, kjer je bil njen dom. V katerega se ne bo nikoli več vrnila. Vedela je, kaj je prav. Globoko je vzdihnila in iz prstana, ki je bil del nje in je takoj vedel, je butnil zlat ogenj. Ni občutila bolečine. Preden je njen brat lahko izginil v Medzvezdje, je moral ogenj iz njega izžgati vse grehe. Ona ni nikoli grešila in zdaj je občutila le rahlo ščemenje na goli koži.

"Moje delo tukaj je končano" je zašepetala, nato pa izginila za vekomaj. V nebeškem ognju.
Takoj, ko je izginila je ogenj ugasnil, Na tleh se je v mesečini polne lune lesketal le še prstan. Lesekt se je širil in širil, nazadnje pa prstana ni bilo več. Ampak ta ni izginil v Medzvezdje, temveč k novemu varuhu prstana.

Ki bo obrnil na glavo vse, kar je kdaj obstajalo.


Heyy, nova zgodba je tukaj. Deli bodo prihajali ven enkrat do dvakrat tedensko, ko bom imela čas za pisanje. Seveda le, če bo požela zanimanje.vZelo bom vesela kakšnega lajka in mnenja o vsem skupaj.