PROLOG

Sojenje je končano. V tridesetih sekundah zapustite sodno dvorano.«

Zmrazi me po telesu. Rahlo se stresem. Hlad se mi razlije po hrbtu in se ustavi na izraziti hrbtenici. Zadrgetam. Čutim mrzel pot po spodnjem delu hrbta. Lepi se mi na majico in pušča srbeč madež. Ne upam izdihniti. Zaprem rahlo odprta usta, v katerih čutim suho grlo. Z jezikom zakrožim po nebu. Pogoltnem. Namesto zraka v praznih pljučih čutim napetost. Stisk, močnejši od volje. Zamegli se mi pred očmi, a le za trenutek. Ko pomežiknem, začutim izpad trepalnice. Prilepi se na lice in zaskeli. Ne zadiham.

Nekaj v meni me poskuša pregovoriti, naj se vdam. Naj zadiham. Se premaknem. Vstanem. Odidem. Sprejmem usodo.

Nekaj drugega mi pravi, naj ne obupam. Naj duša v meni ostane krepka. Se ukloni. Me uboga. Umre v hrabrem duhu.

Nekaj tretjega, ki prevladuje, se ne zna odločiti. Je občutek, ki ustavi čas. Občutek, ki ti dovoli počakati. Podari ti sekunde za premislek, dolge kot desetletja. A sekund ni dovolj. Desetletja niso neskončna. Sekund ni dovolj. Ni jih toliko, da bi odločitev prišla sama. Ustavi se, ne nadaljuje. Preda se. Preda se meni. Treba bo spregovoriti. Treba bo izbrati prihodnost. Prihodnost, usodo. Izbrati usodo ni lahko. Pravzaprav je nekaj najtežjega. Je odločitev, ki terja življenja. Natančneje mojega. Ne bo ostalih žrtev. Le jaz. Umrla duša v svetu svobodnih.
Neznana koža se stakne z mojo ramo. Za delček sekunde čutim le toplo energijo, ki me spravi ob živce. Že trenutek kasneje prepoznam prstne blazinice, nato ploščato dlan. Ko se me dotakne, napnem mišice, a se ne premaknem. Dlan me naslednjo sekundo potisne močneje kot pričakujem. Odrine me vstran in nasprotuje mojim upom, ki so merili drugam.

Sunkovito odletim s stola, a doživim vsak trenutek. Ko se moje telo premakne in se loči od lesenega stola. Noge ostanejo na tleh, a sledijo telesu, ki boleče pristane na mrzlih tleh. Ne stegnem rok, ki bi me ujele. Ne iščem oprijema, ki bi me rešil pekoče bolečine ob trku. Le stisnem zobe. Se prepustim. Ne zadiham.

»Petindvajset sekund,« me nepotrebno opomni glas. Odzveni v moji glavi in zapusti obličje mojega spomina. Pozabim ga v trenutku, ko ga slišim.

Čeprav imam široko odprte oči, ki kričijo zaradi napetega odprtja, ne vidim. Ne gledam, niti ne poskušam. Pred mano ni ničesar. Ničesar, kar bi želela videti. Ni vredno. Oči imam suhe, a jih ne zaprem. Ni vredno.

Zavedam se vsake sekunde. Želim si, da bi stekle hitreje. Če bi bil čas hitrejši, bi lažje umrla. Ne bi rabila trpeti brez kisika v pljučih. Ne bi rabila puščati oči široko odprtih. Morda ne bi čutila bolečine. Vsaj ne tako močno kot zdaj.

»Imaš dvajset sekund!«

Hvala za opomnik. Zdaj vem, da moram počakati le še dvajset sekund. Le. V moji glavi je to dvajset let. Dvajset dolgih let, ki me ločijo od smrti. Smrti, za katero še ne vem, kakšna bo. Niti nisem prepričana, če bom umrla. Morda preživim. A življenje bi se v tem primeru izkazalo za enako boleče kot smrt. Če ne bolj. Ne morem se odločiti, če želim preživeti ali umreti.

Kot otrpla ležim na mrzlih tleh, z odprtimi očmi, ki buljijo v prazno. Ne diham, temveč čakam na oddaljen trenutek, ko se bodo pljuča končno skrčila in obupala. Kje je ta trenutek? Bojim se, da ne bo nastopil. Nikdar. Še lastno telo me pušča na cedilu. Torej bom živela. Kljub mukam bom živela. V meni ni niti kančka veselja.

Spet začutim počasno toplino energije, tokrat blizu vratu. Mine trenutek in koža neznane osebe se dotakne moje. Ob stiku se zdrznem, vendar ostanem na mestu. Niti pomislim ne o premiku. To bi bila zmaga, pa ne zame. Zmaga, sladka zmaga. Ne sme nastopiti. Vsaj ne dokler živim.

Roka me prime za vrat. Tega se zavem prepočasi, čeprav čas mineva kot drobci peska v ozki peščeni uri. Stisk je močan. Premočan. Ne morem si pomagati. Zajamem sapo, a ne zaradi želje po zraku. Lastno telo me ne uboga. Iz grla izpustim tih stok. Sledi mu bolečina v vratu. Moram se premakniti. Čeprav temu kljubujem, sem prisiljena. Premaknem se.

V trenutku, ko zgrabim neznanca za dlan, me glas ponovno opomni: »Petnajst sekund!« Komaj verjamem, da čas mineva tako počasi. Zakaj obstajajo trenutki? Če bi bile le sekunde, bi bilo trpljenje lažje. Hitrejše. Moje misli pa bistrejše ter redkejše.

Moram pogledati. Ne zdržim več slepote. Če ne vidim, ne morem vedeti. Zato pogledam. Skrčim oči. Pomežiknem. A le za trenutek. Tako kratek, da ostanejo še tri četrtine do konca sekunde. Zato imam čas. Oči mi napolnijo solze, ki izginejo takoj, ko jih ponovno odprem. Tokrat vidim. Svet pred mano je jasen. Želim si, da ne bi bil. Raje izberem slepoto.

In kaj vidim? Ni časa za pojasnjevanje. Brez opozorila izgubim tla pod nogami. Visim v zraku in se oklepam tople kože. Z nohti se zarijem globoko, kolikor gre. Ne pomaga. Tokrat je svet pred mano meglen. Stokanje iz mojega grla pa skeleče in hripavo. Zakašljam. To vzame toliko časa, da ne slišim glasu. Preslišim ga. Čas le enkrat – verjetno tudi zadnjič – mine hitro.

»Pet sekund.«

Kdaj jih je minilo deset?

Poletim. Dlan popusti in izpusti, jaz pa kot svobodna ptica ne čutim drugega kot lastno telo. Na vratu mi sicer še vedno utripa odtis prstov, ki so bili še pred trenutkom zariti vame. Zdaj sem prosta. A v zraku.

Letenje ne traja prav dolgo. Kaj kmalu sem spet na tleh. Čutim hladne ploščice pod sabo. Bolečine tokrat skorajda ni. Le oster skelet v dlaneh, pa vendar blag in kratek.

Zaprem oči. Umirim se in neham dihati. Obležim na tleh. Čutim vsak del kože na sebi. Glava mi omahne in boleče pristane na mrzlem podu. Lahko slišim korake. Premikajo se počasi. Pravzaprav postaja vedno počasnejši.

Se čas ustavlja?

Tako rekoč mrtva čakam, da mine. Da doživim smrt. Da končno zmagam. Jim pokažem, da nisem strahopetne krvi. Se vdam, a le v njihovih očeh. Po moje je to njihov poraz. Sladka zmaga, tokrat moja.
Glas se več ne oglasi. Koraki so končno dovolj blizu, da lahko skorajda čutim energijo človeškega telesa pred seboj. Sekund sploh več ni, so le trenutki. A tudi ti se upočasnijo in skorajda izginejo. Kaj sledi? Čas je ustavljen. Želi me trpinčiti do zadnjega udarca srca. In me. Ne zdržim več. Je lahko konec?

Zdrznem se. Neobstoječe sile me napadejo. To se ne bi smelo zgoditi. Ne obstajajo. Nikoli niso. Ne. *i* Ne! *i*

Potujejo od konic prstov na nogi po stegnih. Z ostrimi kremplji se mi zapičijo v trebuh. Kot zver me poskušajo raztrgati, a to je le prevara. Le jaz jih čutim. Le jaz trpim. Le jaz umrem, medtem ko drugi doživijo zmago.

Razžirajo me v prsih in v grlu. Zakašljam, čeprav se poskušam upreti. Razžirajo me po vsem telesu. Zvijam se od bolečin. Napnem vse moči, a bolečina ne bo izginila. Napada me iz vseh smeri. Obkrožena sem. Ujeta. A ne mrtva.

*i* Agatha. *i*

Zabode me v hrbet. Ne vem, kaj ali kdo. Le čutim ostrino in strup, ki se zarijeta v moje telo. Strup se razlije po žilah in jim prevlada. Teče kot reka najhujših grozot brez usmiljenja. Kot zobje pošasti, ki je stradala tisočletja. Zakričim, a čas je tako počasen, da me glasilke prosijo, naj molčim. Ne morem. Vsi kriki, ki sem jih zadrževala, se osvobodijo. Kljub vsej smrtonosni bolečini ne spregledam kljuvanja v ušesih. S krikom preglasim lastno bitje srca, ki udarja kot težak zvon.

*i* Agatha. *i*

To ni glas. Ne tisti, ki me je opomnil, koliko časa še imam. Ta je drugačen. Tišji, vendar bolj mogočen. Mirnejši, a bolj srhljiv. Oddaljen, vendar v moji glavi. Ne slišijo ga drugi. Le jaz. Želim si, da ga ne bi.

*i* Živela boš. *i*

Zakričim glasneje. Ne le zaradi bolečine, ki me uničuje. Ne le zaradi mučenja, ki se vleče tako dolgo, da ne morem niti prešteti sekund ali trenutkov. Kričim, ker bom živela. Ker verjamem temu, kar sem slišala.

*i* Živela boš. Sojenje še ni končano. *i*