*b* Poglavje 1: Novo sonce, stare sence *b*
Vonj po poletju je ležal v zraku. Zadnji šolski zvonec je zadonel skozi hodnike, kot svoboden krik, in množice dijakov so se razletele po dvorišču, objemajoč se, kričeč, načrtujoč dolge, vroče mesece brez obveznosti.

Sophie je stala pod češnjo na šolskem vrtu. Ob strani ji je stala Viktorija – nasmejana, v ozkih belih kavbojkah in s sončnimi očali, ki so skrivala oči, a ne samozavestne energije, ki je žarela iz nje. Njuni senci sta padali skupaj – dve dekleti, ki bi si še pred mesecem dni želeli raztrgati lase, zdaj pa sta sedeli skupaj na klopci in pili ledeno kavo, kot da sta vedno bili najboljši prijateljici.

»Poletje, draga moja,« je rekla Viktorija, elegantno pomahavši mimoidočim, ki so jima zavidljivo namenjali poglede. »Čas za novo kožo. Novo življenje.«

Sophie se je rahlo nasmehnila, čeprav so ji misli begale drugam. K Davidu. K Cloe. K Matthewu. In nazaj k sebi.

Tisti večer je na verandi doma posedala z Filipom, ki je z očni švigal po prenosniku in pil limonado.

»Veš kaj, Sophie,« je rekel in jo pogledal čez rob ekrana, »življenje tukaj te zaduši. Preveč drame. Preveč senc. Potrebuješ odklop. Pa ne vikend – dva meseca. Poletje v Firencah. Dobri ljudje, dobra hrana, sonce… umetnost, arhitektura… in mir. Midva greva.«

Sophie je dvignila pogled. V njenih očeh je zasijalo nekaj, kar je bilo blizu svobodi. »Italija? Resno?«

»Čisto resno. Samo pogoj: vzemi s seboj eno prijateljico. Da boš imela družbo. Jaz bom imel svoje posle, ti pa… svoje življenje.«

Sophie je za trenutek pomislila. Cloe – ne. Zoey – še vedno pretežko. Potem pa…

»Viktorija,« je rekla in Filip je skeptično dvignil obrv.

»Tista Viktorija?«

»Ja. Presenetljivo, ampak… razume me. In trenutno… je to dovolj.«

Naslednji dan je Viktorija slišala novico na zajtrku v mestu.

»Firence?! Dva meseca? S tabo? Sophie, draga moja, tole je usoda.«

Objeli sta se, in čeprav je bila Viktorijina objem nekoliko bolj togi kot Sophiejin, sta obe vedeli – nekaj novega prihaja.

Nekaj, kar bo spremenilo pravila.

Nekaj, kar bo pustilo sledi.

*b* Poglavje 2: Med kovčki, rokavčki in kopalkami *b*
Sophie je stala sredi svoje sobe, obdana s kupi oblek, sončnimi očali, knjigami in natikači. Ob njej je sedela Viktorija in si ravnala lase, medtem ko je s pogledom ocenjevala kopalke, ki so ležale na postelji kot vojna žrtev modne dileme.

»To ali to?« je vprašala, ko je v eni roki držala črno dvodelno, v drugi pa rožnato z bleščicami.

Sophie je zamišljeno pogledala. »Rožnata. Bolj italijanska.«

Viktorija se je samozavestno nasmehnila. »A si vedela, da italijani obožujejo modo? Jaz sem rojena za Firence.«

Sophie se je zasmejala. »Veš, da tam govorijo italijansko, kajne?«

»Itak, da vem,« je odvrnila Viktorija in si zavezala čop. »Znam italijansko.«

Sophie so se zasvetile oči. »Resno?! Jaz tudi! Poletja sem velikokrat preživljala v Italiji. In zdaj… zdaj po dolgih letih spet grem tja!«

Viktorija je s ponosom skomignila. »Vau. Jaz pa sem jih preživljala pri babi na jugu. Posledično pač znam, no.«

Obe sta se nasmehnili. V tistem trenutku, med pakiranjem kovčkov in šepetanjem prihodnosti, se je rodilo nekaj lepega. Skupni spomin, ki se še ni zgodil.

*b* Nekaj ur kasneje, na letalu *b*
Filip je zadremal, medtem ko sta Sophie in Viktorija tiho šepetali in si delili slušalke. Ko so pristali, ju je zajel val toplega, suhega zraka. Letališče v Firencah je bilo prepolno turistov in domačinov, a mesto je takoj zadihalo v Sophie – kot da je srkala vase vsak zvok, vonj, premik.

»Benvenute a Firenze!« (Dobrodošli v Firencah!) je rekla starejša gospa, ki ju je nežno porinila s poti.

Sophie in Viktorija sta se zasmejali, ko sta s Filipom sedli v taksi, ki jih je odpeljal proti središču mesta.

*b* Popoldne, prvi sprehod po mestu *b*
Dekleti sta raziskovali ulice, ko sta na vogalu pri starem vodnjaku trčili v dve postavni Italijanki, ki sta se glasno pogovarjali.

»Ehi! Guarda dove cammini!« *i* (Hej! Glej, kje hodiš!) *i*

Sophie se je takoj opravičila v italijanščini: »Mi dispiace! Non ti ho vista!« *i* (Oprosti! Nisem te videla!) *i*

Višja od obeh se je nasmehnila. »Tranquilla, va tutto bene.« *i* (Brez skrbi, vse je v redu.) *i*

»Io sono Chiara, e questa è Elena, mia cugina.« *i* (Jaz sem Chiara, to je Elena, moja sestrična.) *i*

Viktorija je stopila bližje in se tudi predstavila: »Piacere, io sono Viktoria. Lei è Sophie. Siamo qui per le vacanze.« *i* (Me veseli, jaz sem Viktorija. To je Sophie. Tukaj sva na počitnicah.) *i*

Elena se je nasmehnila in pogledala Sophie: »Il tuo accento è perfetto. Hai vissuto in Italia?« *i* (Tvoj naglas je popoln. Si živela v Italiji?) *i*

»Da bambina, per qualche estate.« *i* (Kot otrok, nekaj poletij.) *i* je pokimala Sophie. »Mi sento quasi a casa.« (Skoraj se počutim kot doma.) *i*

Chiara je pomežiknila. »Allora vi portiamo in un posto carino per un caffè. Venite?« *i* (Torej vaju peljeva na en lep kraj na kavo. Gresta z nami?) *i*

»Ovviamente.« *i* (Seveda.) *i* je rekla Viktorija s samozavestjo kraljice.


*b* V lokalu "L'Ombra Dolce" *b*
Lokal je bil poln glasbe, vonja po kavi in začimbah. Dekleta so sedla k mizi, ko je mimo prikorakal natakar v temnih kavbojkah in beli srajci – z zamaknjenimi, toplimi očmi in nasmehom, ki ni bil narejen.

»Cosa vi porto, ragazze belle?« *i* (Kaj vama prinesem, lepa dekleta?) *i*

Sophie je zastala. Nekaj v njegovem pogledu jo je ujelo.

»Due caffè freddi, per favore.« *i* (Dve ledeni kavi, prosim.) *i* je rekla Viktorija, ki je že rahlo nagibala glavo.

Gabriel se ji je nasmehnil in prikimal. »Subito.« *i* (Takoj.) *i*

Ko je odšel, se je Chiara nagnila bližje in zašepetala: »Occhi attenti, lui è pericolosamente affascinante.« *i* (Pozor, on je nevarno očarljiv.) *i*

Viktorija se je rahlo ugriznila v ustnico. Sophie pa… Sophie je prvič po dolgem času začutila v prsih nekaj mehkega. Iskrico.

»qual è il suo nome?« *i* (Kako mu je ime?) je vprašala Viktorija.

»Gabriel.« se je zahihitala Chiara.


*b* Poglavje 3: Iskrice in Sence *b*
Gabriel je spretno prinesel pladenj z dvema ledenima kavama in tremi espresi. Postregel jih je s počasnim nasmehom, ki se je za trenutek ustavil na Viktoriji, preden se je preselil na Sophie. Ta je nemirno sedela na stolu, prsti so ji drhteli, ko je ovijala dlani okoli stekla, hladna rosa pa ji je ovlažila dlan.

»Grazie, Gabriel,« se mu je zahvalila s tiho, a tekočo italijanščino.

»È un piacere, bella ragazza.« (Z veseljem, lepo dekle.) je rekel in ji pomežiknil, preden se je obrnil stran.

Sophie je otrpnila. Srce ji je podivjalo. V glavi ji je udaril spomin na Matthewove prste, na njegove besede, na tisti občutek ujetosti. Nenadoma je bil Gabriel preblizu, prelep, preveč… moški.

Odmaknila je pogled in poskušala nadzorovati dihanje.

»Sophie? Si tutto ok?« (Sophie? Je vse v redu?) jo je vprašala Chiara.

»Sì, sì… solo un po’ stanca.« (Ja, ja… samo malo sem utrujena.)

Viktorija pa ni bila niti približno utrujena. Sedela je sproščeno, igrala se s slamico in vsakih nekaj minut vrgla pogled proti baru, kjer je Gabriel poliral kozarce. Njena samozavest je sijala kot zlato pod italijanskim soncem.

»gabriel me pogleda vsakič, ko gre mimo,« je zašepetala proti Sophie.

»Mogoče gleda mimo tebe,« je tiho odgovorila Sophie in poskušala zveneti mirno.

A Viktorija se je nasmehnila. »No, draga, ta pogled poznam. To je ‘všeč si mi’ pogled.«

Sophie je sklonila glavo. Ni si želela govoriti o tem. Iskrica, ki jo je prej začutila, je bila zdaj prekrita s senco. Gabriel je bil nežen, očitno prijazen… a vseeno je imel iste oči. Moške oči. In teh se je bala. Čeprav si ni priznala.

*b* Kasneje tisti večer *b*
Stanovanje, ki so si ga delili, je bilo prostorno, z razgledom na ulice Firenc. Filip je nekaj brskal po telefonu, medtem ko sta se dekleti v sobi pripravljali za večerni sprehod.

»A greva spet v tisti lokal?« je vprašala Viktorija, medtem ko si je nanašala bleščeče senčilo.

Sophie je tiho odložila knjigo. »Ti pojdi. Jaz bom ostala danes.«

Viktorija se je obrnila. »Sophie… Ne moreš se večno skrivati pred fanti.«

»Ne skrivam se, samo… ne zaupam jim. Ne še.«

Viktorija je pogledala svojo prijateljico z nečim, kar je bilo skoraj nežno. Prvič brez tekmovalnosti. »Nisi sama, veš? Samo… ne zapri se pred vsem. Lahko je lepo, če spet dovoliš.«

Sophie ni odgovorila. Le pokimala je in se zavila v odejo.

*b* V lokalu "L’Ombra Dolce", kasneje *b*
Gabriel je opazil Viktorijo takoj, ko je vstopila. Tokrat sama. S stasom, v ozkih črnih hlačah in z rahlim nasmeškom.

»Sei tornata.« *i* (Vrnila si se.) *i*

»Certo. Il servizio era troppo buono per non tornare.« *i* (Seveda. Postrežba je bila preveč dobra, da se ne bi vrnila.) *i*

Nasmehnil se je. »Hai un nome, o devo continuare a chiamarti bellezza?« *i* (Imaš ime ali naj te še naprej kličem lepotička?) *i*

Viktorija se je nasmehnila. »Mi chiamo Viktoria. Con la K.« *i* (Ime mi je Viktoria. Z ‘K’.) *i*

Ko ji je nalil kozarec vina, se je nagnila bližje. »E tu? Hai una ragazza, Gabriel?« *i* (In ti? Imaš punco, Gabriel?) *i*

Gabriel se je nasmejal, z rahlim tonom skrivnosti. »Non ancora.« *i* (Ne še.) *i*

Njuna pogleda sta se srečala.