Ta dnevnik je last Olivie Walkers. Dnevnik začenjam pisati pri svojih rosnih 14 letih, dne 3. julija. Olivia je običajno dekle povprečne višine, z neukrotljivimi lasmi rdečkaste lešnikove barve ter enako rjavimi očmi.


1.POGLAVJE


Olivia


»Olivia! Čez petnajst minut gremo! Vstani iz postelje ter prinesi kovček v avto!«. Prepoznala sem očetov glas, ki se je vil iz spodnjega nadstropja, vse do moje zatemnjene sobe. Odprla sem oči ter z roko segla po telefonu. Ura je bila že deset čez deveto. Spomnila sem se maminega načrtovanja, da bomo ob devetih že na poti ter ob tem zavzdihnila. Naša potovanja nikdar ne grejo po njenih načrtih, vsaj kar se tiče časovnega načrtovanja ne. Na hitro sem pregledala sporočila ter zagledala eno neprebrano sporočilo. Bilo je od Ave, moje najboljše prijatelje, ki je imela čudovito in popolno življenje. Pravo nasprotje od mojega. Odprla sem sporočilo ter ga prebrala:


Ava: Ojla Olivia, predvidevam, da ste že na poti. Pri men doma je pravi kaos, mislim mami se že celo jutro dere na Oliverja, ker ni pospravil sobe. Verjetno zato, ker je vikend in staršem ni treba v službo. Blagor tebi, ti boš čez kakšno urco že na morju in se boš sončila na plaži. Kaj vse bi jaz dala, da bi se lahko menjala s tabo. Tam bo sigurno ful kul, pa še ziher bodo luškani fantje. Ne pozabi me poklicati zvečer, pripravi se, ker mi boš povedalala vsako malenkost .


Zavzdihnila sem sama, pri sebi ter odložila telefon. Po eni strani sem bila jezna na Avo, saj dobro ve, da moje srce bije le za enega, Daniela. A kdo bi ji zameril, saj ni ona tista, ki bo večino težko pričakovanih počitnic preživela v dolgočasnem kraju, osamljena, brez prijateljev in brez Daniela. Z veseljem se menjam s tabo Ava. Še bolj sem se zavila v odejo ter pomislila. Najraje bi ostala kar tukaj, potopljena v morje odej in povštrov. To morje mi je bilo trenutno veliko bolj všeč kot tisto, v katerem valovi voda. Kot tisto, v katerega bom zaplavala že čez tri ure.»Olivia! Pridi dol! Olivia! Zakaj moram vedno ponavljati eno in isto?!«. Očetov glas me je vrnil nazaj v nesrečno realnost. Zdolgočaseno sem mu zaklicala: »Že prihajam. Še tri minute«. Hitro sem skočila iz postelje, odgrnila zavese ter se zazrla v asfaltna tla našega prečudovitega mesta. Bil je lep, s soncem obsijan dan. Veliko raje bi se zdaj sprehajala po njem in pred sabo sprehajala našega psa Maxa. Ava bo lahko počela prav to, pa tudi druge stvari npr. se družila s prijatelji, vsak dan na igrišču videvala Daniela. Dovolj sanjarjenja sem si rekla, pograbila oblačila in torbico z ličili ter se odpravila v kopalnico. Čez nekaj minut sem stala na našem dvorišču z modrim kovčkom v eni roki, ter z nahrbtnikom – v katerega sem zjutraj na hitro zmetala ličila, slušalke, knjigo in telefon – v drugi roki. Očka je prtljago zlagal v prtljažnik. Moja mlajša sestrica Ella je že sedela v avtu ter navdušeno prepevala pesmico Mi gremo pa na morje. Zdolgočaseno sem podala kovček očetu, sedla v avto ter iz nahrbtnika pograbila slušalke in telefon. Pa sem spet tu. Na še eni dolgočasni družinski polomiji.

Hej!
Odločila sem se, da bom napisala še eno zgodbo, ta je v poletnem počitniškem vzdušju. Upam, da vam je všeč. Če pa hočete videti kako izgleda Olivia, pa lahko vidite na tej sliki V tem delu smo malo spoznali Olivio in njeno prijateljico Avo, več v naslednjem delu.
https://unsplash.com/photos/a-woman-with-long-red-hair-posing-for-a-picture-nbupNYQu4GA