1. Poglavje: Ena novica, vse drugače

Lesketajoče morje v katerem sem opazovala odsev sonca mi je pogrelo srce ter mi v telo prineslo čarovnijo v katero verjamem, pa čeprav je čudno. Neskončno morje se mi je smejalo naravnost v obraz. Hodila sem iz srednje šole in se smehljala sama sebi brez kakršnega koli razloga, kot, da bi mi moje misli pravile: »Smej se, ker se morda še dolgo ne boš.«

Počutila sem se kot v pravljici in jaz sem glavna oseba v njej. Nisem pa vedela v kakšni zgodbi. Pepelka? Trnuljčica ali pa mogoče sedem kozličkov? Vsakič, ko sem se sprehajala ob morju sem se spraševala isto vprašanje. Živeti ob morju mi je dajalo še večje vzdušje kot, da sem v zgodbi, ki jo določam samo jaz. Predstavljala sem si mami leteti nad morjem in mi reči naravnost v obraz: »Verjemi vase, verjemi, da zmoreš.«

Kljub temu, da me je zapustila in je že tri leta nisem videla sem jo nekje globoko v sebi še vedno za vzor. Še vedno sem strmela v njo nad morjem. Vedno manj se mi je zdelo, da si jo le predstavljam. Tam je le lebdela in imela je več svetlo modrih pramenov kot pred tremi leti a drugače se ni spremenila. Zdela se mi je tako resnična, da bi lahko kar zraven nje poletela. Prihajala je bližje, postajala vedno bolj resnična in s tem sem tudi verjela, da je res tu. Ko je bila le še meter stran od mene so se v soncu zalesketali njeni modri lasje in malo svetlih las. »Mami?« Sem žalostno vprašala. Stresla sem glavo in za sekundo zaprla oči a ni je bilo več tam. Obrnila sem se nazaj, tako da so moji močno svetli rjavi lasje poleteli za sekundo v zraku, ter videla nekaj ljudi, ki je strmelo vame. Po obrazih rečeno, je oni res niso videli. V trenutku sem pozabila na to in hodila naprej kot, da se ni nič zgodilo.

Sončni žarki so sijali na moje lase na prelep jesenski dan. Popravila sem si jih za uho ter si popravila svojo šolsko torbo na rame. Zavzdihnila sem ob misli na prihodnost mojega življenja. Le kdo ve kdaj ti pride naproti kakšna nevarnost in ali boš čez nekaj minut sploh še živ. Naredila sem zadnji ovinek in zagledala svojo hišo. Imela je bele stene z rjavo streho, v njej pa živimo le oče, osem letna sestra in jaz. Če bi mi to nekdo rekel, bi sama najprej pomislila, da je mami mrtva, pravzaprav je nekaj podobnega. Živela sem življenje normalne deklice, ko sem ugotovila, da je moja mami čarovnica. Če bi povedala svojim prijateljem ali komurkoli mi seveda nebi verjeli, ampak jim seveda ne smem. Morem se lagati in reči, da moja lastna mama živi daleč stran, kar je pravzaprav res.

Moja mami in oči sta se pred tremi leti skregala, zaradi mamine ogromne skrivnosti, ki ji jo je prekrivala očetu. Bila je čarovnica, ter poznala svet kjer obstaja čarovnija. Nekoč se je mami predala ter mu povedala, ko je oče mislil, da ga vara, ker je ni bilo doma. Oče je takoj rekel, da ne more živeti s čarovnico, zato nas je takoj zapustila in zdaj je že nihče ni videl 3 leta. Bilo je huje kot pa če bi moja mami odšla v vojsko, tam si vedel, da se bori za nas in, če umre si zelo žalosten, ampak to je drugače. Veš, da je tvoja mami živa in te ne pride pozdraviti in to me je zdaj mučilo že tri leta. Zmeraj kadar sem jezna na njo se skušam postaviti v njeno kožo, jo razumeti ampak si ne morem predstavljati, da v treh letih ni imela niti malo časa za obisk pri nas. Toda, zakaj je prej lahko hodila k nam in v čarovniški svet, zdaj pa ne več? Vsa ta leta sem mislila, da nas le noče več videti, a upam, da to ni res.

Pričakovala sem le navaden dan ampak seveda ni bil. Že, ko sem se dotaknila kljuke sem začutila čudno vzdušje, kot, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Zadišal je vonj po palačinkah, ki so se izgleda ravno kar pekle. »Doma sem!« Sem zavpila v hišo ter si slekla svojo najljubšo vijolično jakno. »Ema!« Je veselo vzkliknila moja mlajša sestrica. Izza vogala je pritekla in me zelo močno objela. Njeni svetlo rjavi lasje, kot moji so bili lepo počesani in speti v čop, njene rjave oči pa so se lesketale od sreče. »Lara!« Sem še jaz vzkliknila ter jo objela nazaj. »Kako je bilo v šoli?«
»Super!« Je navdušeno izjavila ter poskočila od veselja. Z Laro sva bili kot najboljši prijateljici, vedeli sva skrivnosti druga druge, hobije in seveda sva se podpirali pri vsem. Še preden bi Lari lahko povedala, da je meni bilo v srednji šoli grozno, sem zaslišala očetov glas, ki me je poklical po mojem dolgem imenu: »Emanuela.«

Vedela sem, da kadar me oče pokliče po mojem dolgem imenu so lahko le slabe novice zato sem že takrat dobila vse mogoče misli kaj bi lahko bilo. Mi je umrl sorodnik? So klicali iz šole? Sem kaj pozabila pospraviti? Verjemite ali ne, prava novica je bila bolj grozna od vseh teh, ki sem jih naštela skupaj. Tako se je tudi on prikazal izza vogala resen. »Je kaj narobe?« Sem ga vprašala. Odkimal je kar se mi je zdelo zelo čudno. Zdaj so bile moje misli že malo bolj čiste, ko na srečo ni bilo nič narobe. Ugotovila sem, da je to kar mi je povedal za mene bilo zelo narobe: »Nič ni narobe ampak, z Hano sva se slišala preko telefona v njenem svetu za nujne klice in sva se odločila, da boš živela pri njej, ker misliva, da ti bo dobro delo po vsej tej drami s tvojimi prijateljicami in jokanju po ure v postelji...«

Pihnila sem in resna odkimala z glavo. »Šališ se kajne? Niti slučajno ne grem k mami! Super sem, to pa res ni bilo nič takega, le vse moje prijateljice so me začele zmerjati in...«
Gledala sem v tla in skušala najti kakšen izgovor, da bi mu dala vedeti, da ni bilo tako hudo, vendar je bilo in to zelo. Dvignil je obrvi in me resno pogledal. »Prav no, res je bilo hudo, priznam... Mogoče pa nama bo všeč v čarovniškem svetu.« Sem rekla ter zaigrala kot, da nekaj čaram, Lara pa se je takoj zasmejala mojim obrazom. Hitro sem pogledala očeta in videla njegov razočaran obraz. »Nekaj nisi povedal, to ni vse, kajne?« Sem razočarano vprašala. Oče je zavzdihnil ter pogledal v tla. »Prav imaš, še nekaj je. Čarovnica si.« V očeh je imel solze. Naredil je kratek odmor. Videla sem, da je še sam bil v šoku, vendar v še večjem sem bila jaz. Nisem vedela ali naj bom vesela ali žalostna. Odprla sem usta in si v glavi govorila, da se bo moje življenje obrnilo na glavo, vendar še nisem vedela najhujšega dela novice. »Samo, da bova skupaj.« Sem rekla in pogledala sestrico.
»Skupaj?« Je razočarano ponovil oče. »Nisi razumela, šolala se boš za čarovnico in seveda tvoja sestra ne more zraven dokler ne dopolni šestnajst let kot ti in izvejo, če je čarovnica.«

»Kaj?!« Sem zavpila. Moj pogled se mi je začel vedno bolj megliti in peči. Solze so prihajale na plan. »Ne grem tja brez nje!« Sem zakričala še bolj glasno kot prej. Zazrla sem se v Laro. Tudi njej so se nabirale solze v očeh. »Ločila naju bosta?!« Sem se še enkrat hotela prepričati. Oče Daniel je zavzdihnil in si še sam nabral solze v očeh. »Kaj?!« Sem ponovno vzkliknila. Nekaj trenutkov sem še počakala nato pa zavpila na ves glas. Čutila sem mojo jezo, ki je prihajala iz mene v čarovnijo. Zopet sem čutila nevarnost, zato sem že vnaprej zaprla oči in si pokrila ušesa, dve sekundi zatem pa so se razbili trije kozarci na mizi, in lesen napis: »Dobrodošli!« nad obešalnikom se je zlomil na pol. Steklo na tleh in voda so me nekoliko pomirili, kar je bilo zelo zanimivo. Le en pogled v naše kozarce iz katerih smo pili, ko smo bili še skupaj me je sprostil. »Zato moreš iti tja, da se jo naučiš nadzorovati.« Je še enkrat poudaril oče.

»Nočem narediti osem letni punčki isto kar je nama naredila mami, pa, če se zaradi tega podre hiša!« Sem malo tišje izjavila. Vdihnila sem in nato izdihnila kot me je učila mami. Rekla je, da vedno kadar bom čutila jezo naj vdihnem in izdihnem in vedno je pomagalo. Pomirila sem se in napol v joku vprašala: »Torej se morem šolati v čarovniški šoli, kajne?«
Oče je prikimal. V njegovih modrih očeh sem lahko razbrala, da mu je res žal, da morem iti skozi to brez sestre.

Obrisala sem si solze in padla na kolena. Verjetno bi ogromno ljudi želelo postati čarovnice in čarovniki, a jaz sem zmeraj želela živeti normalno življenje. Ko sem se pred tremi leti poslovila od mame, ter ji rekla, da bi rada šla zraven nje je rekla: »Tudi, če bi lahko srček je ta svet prenevaren zate.« Tečnarila sem, da hočem k njej a po nekaj dnevih sva se z očetom sedla in se pogovorila. Povedal mi je, da je čarovniški svet tako dober, kot tudi nevaren. »Tri leta je nisva videli in v vseh teh treh letih naju niti pozdraviti ni prišla!«
Trudila sem se, da se nebi zjokala, vendar sem postala zelo čustvena. Solza mi je narisala črto po licu, jaz pa sem si jo z enim potegom obrisala. »Kdaj grem?« Sem tiho vprašala. Nisem morala pogledati niti Laro niti očeta. »Jutri zjutraj, preden greš še lahko posloviš od prijateljev v šoli. Morala boš reči, da se boš preselila k mami, ne moreš povedati resnice...«
»Ne bom se poslovila od nikogar, saj nimam prijateljev.« Sem pojasnila očetu.

Za trenutek sem ga pogledala v oči a so se odbile nazaj v pogled v tla kot, da bi njegove oči bile trampolin. »Nočem, da Ema gre!« Je zajokala Lara. Muca mi je snedla jezik, nisem morala govoriti ob teh njenih besedah zato sem le prikimala in jo objela. Z meglenim pogledom od solz sem odmaknila iz objema in rekla očetu: »Moram oditi na svež zrak, tole je ogromen šok.« Oče je prikimal. Zdaj ne morem ostati in gledati domačih, ne morem iti v sobo in gledati svojih stvari, fotografij, spominov saj jih kmalu ne bom več videla, ko se bom zjutraj zbudila in to bi me spravilo le še v večji jok. Nazaj sem si oblekla jakno in popolnoma objokana odšla na svež zrak. V resnici mi svež zrak zagotovo nebi pomagal, a bi mi zagotovo pomagalo morje, zato sem se odločila oditi do plaže. Že na daleč sem lahko videla otroke ob morju, ki so gradili bazene s kamni in potičke iz peska. Spomnili so me name, ko sem bila mala. Ko sem med ulicami prišla do prelepega morja sem si sezula črne velike čevlje, ki sploh niso bili primerni za obmorska mesta, ter si modre kavbojke potegnila do kolen. Stopila sem v mokro, slano morje ter gledala v ladje, ki so se vozile in potovale v neznano. Kakšno minuto sem le razmišljala kako se bo moje življenje spremenilo, morda na dobro, naenkrat pa se je v mojo nogo zaletela steklenica z sporočilom, kot tiste v pravljicah, ki priplavajo do tebe in po naključju je na tej pisalo: »Za Emo« z črnim pisalom, ki očitno ne gre dol. Brez premisleka, če je res zame sem ga vzela, kot, da bi bil nekakšen magnet in najbrž je res to bila kakšna mamina čarovnija. Odstranila sem velik rjav zamašek in iz njega potegnila mali rjav papirček. Zopet sem imela izpade čarovnije, vedela sem, da mi je to poslala mami, še preden bi se dotaknila papirčka, ampak tokrat je bila čarovnija močnejša. Bila je tako močna, da sem v glavi bila prepričana, da je mami, nobeden mi ni mogel spremeniti misli. In tako je tudi bilo, bila je mami. Že takoj, ko sem odprla listek sem slišala mamin glas, ki je govoril isto, kot je pisalo na papirčku: »Draga Ema, vem, da je že dolgo in, da si jezna name, da te nisem prišla pozdraviti cela 3 leta, vzeli bi mi moči, če bi le malo stegnila roko v človeški svet, zato mi je bilo zelo težko. Razumem, da boš pogrešala sestrico in očeta ampak, saj veš, da ju ne boš mogla nikoli več videti kajne?...« Ob tej točki pisma sem se zlomila in nehala z branjem za nekaj sekund in počakala, da se mi vlijejo solze. »Veš če te opazovalci tu v Metlaniji (čarovniškem svetu) najdejo, da želiš pobegniti, te bojo po vsej verjetnosti ubili.« Še zmeraj sem slišala mamin nežen glas, ki se ni spremenil po treh letih. »Vendar, ko boš dovolj močna boš lahko pošiljala sporočila, kot ti ga zdajle pošiljam jaz. Vse ti bom razložila ampak prosim počakaj, korak za korakom. Nič ne morem, res mi je žal. Rada te imam, mami.« V njenih zadnjih besedah sem čutila žalost. To je bil najslabši trenutek mojega življenja. Srce me je bolelo, kot da se bo razkropilo na milijone koščkov, če se še ni. »To so sanje.« Sem naglas rekla, zatem pa zavpila: »Ne!« ter padla na hrbet v nezavest, v nekaj urni spanec. Pred nekaj dnevi bi še rekla, da se počutim zelo svobodno, a zdaj se je obrnilo. Počutila sem se, kot, da sem stisnjena v kot in se ne da ven.
---
SUPRISE SUPRISEEEEEEEE! ZGODBA JE ZUNAJ ;)
Hej!
Joooooooj ne veste kako sem vesela, da ste prebrali to zgodbo! Vaše mnenje mi veliko pomeni, še bolj pa to, da vam je všeč. Za tole zgodbo se bom res potrudila po svojih najboljših močeh ter jo skušala dokončati :joy:
Imam že neko idejo za vnaprej, če vam bo zelo všeč pa lahko pride novo poglavje v roku enega tedna. Imam nekaj vprašanj, da vem, kako nadaljevati.
1. Se vam zdi, da kaj manjka? (bi mogla biti še bolj natančna pri opisovanju?)
2. Bi radi, da bi bila tudi smešna? :) Sama se mi zdi, da še nikoli nisem dala kakšne smešne scene v zgodbo...
3. Koliko likov naj bi bilo po vašem v zgodbi?
4. Prosim kakšna slovenska zanimiva imena za like :)


Hvala za vseeeeeeeeeeeeeeeee! Najboljši ste!!!!!!!!!!! :blush:
Lp, Blank