hii my pookies<33
torej odločla sm se za novo zgodbo. tole bo moja prva zgodba v letu 2025 in dons je tut rojsn dan od moje sis tkoda ne ji pozabt voščt. drgač se pa lepo mejte pa uivejte v teli zgodbici<33
OPOZORILO: ta del vsebuje nasilje in kri, tkoda ne brat če ste občutljivi / ne marate tega.

-----------------------------------------

Tisto noč so bili oblaki obarvani rdečkasto. Majhna luknja med njimi je razkazovala nenavadno veliko polno luno. Večino stavb in cest v mestu je bila prekritih z gosto svetlo rdečkasto-rumeno meglo. Večina ljudi bi jo zamenjala za navadno meglo z več umazanije, a ljudje so večino stvari gledali z napačnega kota. V zraku je bila kri. Dobesedno.

Na klopi blizu gozda je sedelo dekle. Oblečeno je imela rdeče kratko krilo, pod njim tanke črne žabe in črne usnjene čevlje. Čez majico je nosila črno usnjeno jakno. Mirno je tipkala po telefonu. Ko ji je svetloba ekrana osvetljevala obraz, je bila barva njenih oči nerazpoznavna. Njena koža je bila nenaravno bleda, na spodnjem delu zapestja skoraj prosojna. Na rame so ji prosto padali ravni črni lasje. Na klopi ob sebi je imela majhno črno torbo.

Nenadoma je zaslišala hrumenje avtomobila. Za spoznanje je dvignila glavo in se ozrla po parkirišču. Kmalu so ga razsvetlile bele avtomobilske luči. Njihova svetloba se je odbila od megle in dekletu posvetila v oči. Dekle je za nekaj trenutkov mežikalo, nato pa je zagledalo lastnika belih luči. Na parkirišče je pripeljal črn avto, po videzu neke drage znamke. Dekle je vstalo s klopi. Pobrala je torbo in stopila za klop. Pobrskala je po torbi, dokler se niso njeni prsti ovili okrog žepnega nožiča. Pospravila je telefon v torbo, nato pa vstala. Opazovala je, kako je lastnik avtomobila izstopil.

»Se mi je zdelo, da boš tukaj, mala,« je rekel fant in ugasnil avtomobil. Dekle je nemo opazovalo, kako se je približal.
»Kdo si?« je hladno vprašalo dekle.
»Lovec na vampirje.« Naredil je korak proti njej in nehote se je zdrznila. Potem je zarenčala.
»Torej si primitivna zguba, ki čas zapravlja z lovljenjem napačnega dekleta.« Pripravila je žepni nožič v roki. Vedela je, da bi lahko uporabila kremplje, a se je vseeno raje zatekla k svojemu nožu.
Fant se je posmehnil. »Vem, da si vampirka. Čutim lahko demonsko črno kri, ki se pretaka po tebi. Zdaj pa mi pusti da to naredim čim manj boleče. Utrujen sem. Hitro te bom ubil.«
Dekletove oči so potemnele. »Pa pridi.«
Fant je izvlekel nož. Pravi nož. Napadel je in dekletu v trenutku zbil nož iz rok. Preden bi lahko storila kaj drugega, jo je zgrabil za podlahti in s hrbtom jo je potisnil ob drevo.
»V sekundi boš mrtva.«
Poskušala se mu je izviti, a je bil dosti večji od nje. Dvignil je nož. »Upajmo, da se nisem zmotil.« Zlobno se je nasmehnil in dekletu naredil ureznino v lice. Iz nje se je prikazala črna tekočina. Vampirka je fantu svoje dolge nohte zasadila v podlaketi.

»Sem vedel, da si prava. Nezgrešljiva lepotička si.« Z obraza ji je odmaknil lase in se ji posmehnil. S prsti je zdrsel po njenem vratu do roba njene majice.
Ne, je pomislila. Tega ni pričakovala. Ni se psihično pripravila na to. Ni se pripravila na to, kakšna bo, ko bo končal. Kako ga ne bo več sposobna ubiti.
»Pokončaj me že,« je zarenčala. Namenil ji je zloben nasmeh.
»Če že srečam tako ljubko vampirko, zakaj tega ne bi izkoristil.« Nenadoma je okrog svoje desne roke začutila hladno kovino. Srebro, je grenko pomislila.
»Da, mala, vem, da vampirji lahko senčno potujete. In tale zapestnica bo poskrbela, da ne boš nikamor šla.« Odpel je zadrgo na njeni jakni in z roko segel pod njeno majico. Drsel je navzgor proti popku in naprej. Napela se je in z vso močjo, ki ji je preostala, fanta sunila naprej. Izgubil je opijem njenih rok in padel vznak. Pobrala je svoj žepni nožič in zarezala proti njemu. Odskočil je in se hitro pobral. V rokah je še vedno držal nož. Pognala se je vanj in ga prikovala na tla.
»Odurnež,« mu je zasikala v uho, preden jo je vrgel nazaj. Spretno se je ujela, a je bil hitrejši. Zložljivi nož ji je zaril v prsi. Naravnost v srce.

Opotekla se je in zadela ob drevo. Fant jo je izčrpano opazoval. Ko se ni zgodilo nič, je vstal. Vampirka si ni mogla pomagati, da se ne bi posmehljivo zasmejala. »Zložljivi nož? Resno?« Prhnila je.
»Kaj… Kako… Kaj si?« V njegovem glasu je čutila strah in to ji je prijalo. Njene oči so zažarele temno rdeče.
»Zložljivi nož? To me ne more ubiti.« Zdaj se je ona zlobno nasmehnila in si nož potegnila iz prsi. V njih ni bilo nobene rane. Fant je stekel stran. Vampirka si je snela zapestnico in ga ujela. Zgrabila ga je za roko in mi z nohti, ki so bili zdaj kremplji, zarezala čez prsi. Zatulil bi, a je ostal brez glasu. Dekle ga je porinilo na tla. V njenih očeh je gorela sla. Sla po krvi.

»Oh, ne, ne bom te ubila tukaj.« Zgrabila ga je za podlaketi in se potopila v sence. Znova sta se prikazala med grobnicami v muzejskih katakombah.
»Bolje.« Pokleknila je k stokajočemu fantu. Razprla je kremplje in mu razparala trebuh. »To je povračilo za tvoj droben poskus posilstva.« Fantovo dihanje se je ustavilo. Njegove oči so prazno strmele v strop.
»In nisem vampirka. Sem demonka, hči velike Deidemie, in vampirji so mi pod častjo.« Razparala mu je vrat. Grobnico je pošpricala kri. Dekle je vstalo.

Demonka je senčno potovala nazaj v gozd. Od njenih krempljev je kapljala kri. Zastrmela se je v nebo.
»Kmalu,« je rekla. »Kmalu bo čas za vzpon demonov.«