Vse me boli. Čutim vročino v kosteh, krvi in mišicah, kot bi jih uporabljala preveč ali pa sploh ne. Občutek imam, da mi bo razneslo lobanjo. Poskušam premakniti roke, da bi se z njimi prijela za razbolelo glavo, vendar me uboga samo ena. Ne odprem oči, da bi pogledala, kaj je narobe z drugo. Občutek imam, kot da je sploh ne bi bilo tam, vendar vseeno čutim njeno toplo težo na trebuhu. Ležim na gladkih tleh, ki dišijo po nečem sladkem, vendar vonja ne morem povezati z nobeno stvarjo, ki bi jo poznala. Oči še vedno držim zaprte, čeprav bi jih lahko že zdavnaj odprla. Bojim se, da mi bodo zagorele, če jih bom odprla, saj me tudi zaprte bolijo, kot bi mi nekdo natresel pesek vanje. Skozi veke razločim, da je prostor močno osvetljen in občutek imam, da je luč točno pred mojimi očmi in mi sveti vanje, kot bi mi jih hotela izžgati iz jamic.
Tišina, ki vlada v prostoru, je najglasnejša, kar sem jih kdaj slišala. V ušesih mi zveni in edini zvok, ki ga lahko zaznam poleg tega, je moje plitko in neenakomerno dihanje. Poskušam vdihniti več zraka, vendar je, kot bi vdihnila ogenj. V pljučih mi gori. Zahropem in se obrnem na bok, upajoč, da bom v tem položaju dobila zrak, ki ne bo napoljen s plameni. Malo bolje je. Lahko diham.
Ugotovim, da sem ob nenadnem premiku odprla oči, vendar začuda nimam več občutka, da je v njih pesek. Zdaj me samo pečejo in poskusim mežikati, da bi bolečino odgnala, vendar je le še huje. Preneham. Poskušam premakniti oči, da bi z njimi zajela prostor, v katerem ležim, vendar še vedno vidim le bela tla, stene in strop. V sobi ni ničesar. Poleg tega pa je še tako zelo majhen premik zelo napren in v trenutku imam občutek, da mi bo razneslo glavo. Zastokam in s tisto roko, ki jo lahko premikam, pokrijem spet zaprte oči, v upanju, da me ne bodo več bolele. Ker ne vidim več svetlobe, je bolje, vendar ne še v redu. V bistvu je, kot da nikoli več ne bo v redu. Kri mi vre, lobanjo mi bo razneslo, kosti imam zlomljene, mišice me pečejo, pljuča gorijo in v očeh imam pesek, ki se ga ne morem znebiti; moje telo je zlomljeno in imam občutek, da se ne bo nikoli več popravilo.
"Izberi."
Glas preseka mojo glavo tako nenadno in boleče, da zakričim. Čeprav ne moreš pasti, ko si enkrat že na tleh, imam občutek, da se ugrezam globje in globje. Ne morem se premakniti, ima me, da bi omedlela, vendar črnina noče priti. Nekdo me hoče pri zavesti in to mi je jasno, vsaj po tem, kar mi je velel glas: izberi.
Znova odprem oči in tokrat je v mojem vidnem polju bela miza. Na njej lebdita dve podobi, obe nekam zamegljeni, ena večja od druge, vendar pa obe prikazujeta nekakšno kroglo. Ne razločim kakšne barve sta, saj z mojega vidika in s poškodovanimi očmi obe izgledata sivo. Mogoče pa sta, mogoče samo jaz mislim, da bi morali biti drugačni.
Ponovno zastokam in se primem za glavo, vendar glas spet veli, naj izberem, tokrat glasneje in močneje, tako da imam občutek, da mi bo razklalo lobanjo.
Poskušam omedleti, tako zelo obupano poskušam priklicati črnino, da lahko zaznam črne pike pred očmi, ko naenkrat v ustih začutim kri. Okus ima po pokvarjenem železu in ta se le krepi, dokler znova ne zaslišim glasu, tokrat tako zelo glasno in jasno, da se mi zdi, da mi bo telo razpadlo na koščke.
"Izberi!"
Rahlo premaknem vrat v upanju, da bom lahko v svoje vidno polje zajela vrata, okno, kakšno koli možnost pobega. Ničesar ne najdem, samo gole stene. Ujetnica bele sobe sem.
Brez besed in s tresočo roko končno pokažem na manjšo kroglo. Obe s trenutku izgineta z mize, tokrat pa se na njej pojavita temno siva snov, ki izgleda kot kamen, in glineno rdeča kepa. Čeprav že vem, kaj moram narediti, vseeno počakam na oglušujoč glas in upam, da me bo tokrat potisnil v črnino.
"Izberi."
Še vedno sem pri zavesti, čeprav vidim stvari že malo bolj megleno kot prej. Je to znak, da sem na robu nezavesti, ali da je kaj narobe z mojimi očmi? Prej bi rekla drugo, vendar je celotno moje telo tako utrujeno, da ne vem.
Ker si ne želim, da bi mi ponovno skoraj razklalo lobanjo, tokrat ne čakam, da me glas pozove še drugič. S prstom pokažem na glineno snov in obe spet izgineta z mize. Tokrat se na njej pojavita dve sliki: ena prikazuje reko, druga pa je kopija prejšnje, na kateri pa ni vode, samo prazna struga. Zdaj že vem, kaj moram, zato ne čakam na poziv; pokažem na drugo sliko, vedoč, da se bo tej pokazala naslednja in nato še ena za njo. Ne vem, koliko časa bo to trajalo, ampak glede na to, da prostor nima izhoda, izgubljam upanje.

Ne vem, koliko časa je minilo. Prostor nima ure in tudi po neskočno dolgem času, ki sem ga preživela tukaj, se moje stanje ni izboljšalo. Še vedno se počutim mrtvo in zlomljeno, na predmete, ki se pojavljalo na mizi eden za drugim, kažem s tal in vedno z isto roko; še vedno se ne morem pripraviti do tega, da bi se ozrla in pogledala, kaj je narobe z drugo. Glasu, ki mi je na začetku ukazal, naj izberem, ni več, saj vse delam avtomatsko. Brez razmišljanja kažem na predmete in si sploh ne morem zapomniti, kaj sem izbrala. Ko se na mizi pojavi naslednja možnost, prejšnjo pozabim, ne glede na to, kako zelo se je trudim spomniti.
Izbiram le zato, ker če ubogam, ni nove bolečine; samo tista ostane, ki je bila tukaj že na začetku. Prav tako pa upam, da če bom izbrala med dovolj možnostimi, bo kmalu dovolj: da mi bodo pustili spati.
Ne vem, čez koliko časa se to kočno zgodi. Izbiram med peskom ter travo in ko pokažem na pesek, v pričakovanju novih dveh možnosti, miza ostane prazna. Čez trenutek že pozabim tako med čim sem izbirala kot kaj sem izbrala, trenutek pozneje pa čutim, kako mi glava omahne na tla in mi oči zagrne sladka črnina.