»Kako imenujemo tretji sklon samostalnika?« je vprašala učiteljica učence. »Še en sam
dolgcajt,« je Matevž zašepetal Leonu, on pa mu je odgovoril samo: »Jap.« Tako se je
začel še en običajen dan na OŠ Maxa Migca. Bili so sredi slovenščine in njihova učiteljica
Lola Agarval jim je ravno razlagala o sklanjanju samostalnika. V klopi so sedeli komaj
dvajset minut, a so se jim vlekle kot ure. Ko je učiteljica nehala »nakladat«, kot je rekel
Matevž, se je lotila še spraševanja.
Ko je bilo konec ure, pa je segla v torbo, da bi vzela redovalnico in zapisala ocene. Potem
se je začelo divje iskanje. Iskala je povsod: v torbi, na mizi, v predalih, v omari, ampak
redovalnice ni bilo nikjer. Miha in Kostja sta se ji tiho približala. »Potrebujete pomoč?« je
vprašal Miha. »Miha Količnik in Kostja Veselko. Se mi je kar zdelo, da bosta na vsak način
hotela ugotoviti, kdo je bil,« je odgovorila ne preveč presenečena učiteljica. Dovolila jima
je, da preiščeta »kraj zločina«. Na koncu sta ugotovila, da tat ni pustil nobenih sledi ali pa
jih je zelo dobro zabrisal. Ker nista odkrila ničesar, sta šla domov vse skupaj premislit.
Naslednji dan sta izprašala priče, ki so jima povedale naslednje: na domnevni dan zločina
ni nihče videl ničesar sumljivega. Leon je, ko se je vračal s kosila, srečal Ivana, ki je šel
proti njihovemu razredu. Špela je pri učiteljici opravljala bralno značko. Dane je rekel, da
je bil takrat že doma. Ivan je rekel, da so šli s prijatelji v kino. Ko sta zaslišala priče, sta se
vrnila v razred k učiteljici, ki je ravno popravljala teste. »Sta kaj ugotovila?« je vprašala.
»Vsi so povedali, da niso videli ničesar sumljivega razen Leona, ki je opazil Ivana, kako gre
proti razredu,« je odgovoril Kostja. »Ali je mogoče, da ste, ko ste odšli, pozabili zakleniti
vrata?« »Ne,« je odvrnila, »vedno jih zaklenem, ko grem.« »Potem pa bova še malo
povohljala po šoli. Morda bova odkrila še kakšno sled,« je rekel Miha in odšla sta.


SE NADALJUJE.............................