Hejjjj
Ok torej tukejlee je prvi del nove zgodbiceeeee<3. Upam, da vam bo všeččččč. Uživejtee<3.
~~~
Spominjam se, kot da bi se zgodilo včeraj. Včasih padem v trans … Takrat celo slišim krike moje mame. Bila sem majhna deklica. Še vedno ne razumem, zakaj bi kdo to naredil. Bila sem še otrok. Kako naj bi si odrasel moški pomagal z desetletno punčko? Ne vem. In najbrž ne bom nikoli izvedela. Tukaj v tej, kako naj rečem, v tej luknji sem že približno šest let. Nisem čisto prepričana, saj tukaj izgubiš občutek za čas.
Če na hitro opišem tale prostor. Notri je en na pol zlomljen stol ter na pol gnila vzmetnica. Stene so rahlo okrušene. Zelo je soparno. V sobi ni nobenega okna, zato lahko sklepate, da že nekaj časa nisem videla sončne svetlobe. Ni ravno hotel s petimi zvezdicami.
Sploh ne vem več, kdo sem. Sploh ne vem, zakaj sem še živa. Živim v nekakšni nevednosti. Tudi vi bi dobili takšen občutek, če bi bili tako dolgo tukaj.
Vsak dan dobim za zajtrk kos kruha, na tanko namazan z maslom, potem pa do večera le še kakšno sadje. Zvečer dobim še kozarec vode in to je vse kar pojem čez dan. V teh šestih letih ugrabitelja še nisem videla. Zato mi je še manj jasno, zakaj me ima zaprto tukaj. Vsak dan upam, da se me bo usmilil in mi vrnil svobodo. Počutim se, kot da sem ujeta v kletki. Mogoče se vam zdi pretirano, ampak, ko si tukaj oziroma ko si v ujetništvu, bi raje umrl, kot da bi naslednji dan spet čakal brez upanja. Potre te. Vzame ti veselje do življenja. Ne znam drugače razložiti. Nikomur ne privoščim tega. Res ne.
Postala sem nezdravo suha. Mislim, saj ni čudno, če mi na dan dajo le kos kruha, nekaj sadja in kozarec vode. Ampak ravno zaradi te suhosti moje kosti toliko bolj trpijo. Kadarkoli se udarim kamorkoli, me bolečina zadane, kot da bi me ustrelili. Ni lahko. Ampak če bi obupala, bi moj »ugrabitelj« dosegel svoje. Jaz imam srečo. Niti enkrat ga še nisem videla. Niti enkrat se me še ni dotaknil. Nisem imela stika z njim. Kar pomeni, da mi ne more do živega. Vsaj zaenkrat ne.
Čez dan ne počnem dobesedno ničesar. Kaj pa lahko počneš v takem prostoru? Okna, skozi katerega bi lahko opazovala naravo, ni. Knjig ni. Ničesar ni. Z gnilo vzmetnico in z napol zlomljenim stolom si pa tudi ne morem ne vem kako zelo pomagati. Mogoče se vam zdi, da mi je dolgčas. Ampak mi ni. Vsak dan razmišljam o svoji družini. O mojem bratcu. Še vedno se spomnim, kako rad je imel mafine, ki sem mu jih naredila vsako nedeljo. Ali pa moja mama, s katero sva vsak teden odšli do najinega skrivnega kotička v gozdu. Ali pa očeta, ki sem ga opazovala, ko je popravljal avtomobile. Ob takih mislih mi gre na jok. Pogrešam jih. Najbolj me žre to, da ne vem ali so zdravi, varni in konec koncev ali so še živi.
Enkrat sem iz zgornjega nadstropja slišala novico o sebi. Moja mama in oče sta naredila iskalno akcijo. Da bi našla mene. Neko deklico, ki ni bila dovolj previdna. Kljub temu, da nista vedela, ali sem še na tem svetu, sta me iskala. Takrat sem jokala. Celo noč nisem zatisnila niti očesa. Mislila sem na njiju. Ne predstavljam si, kako težko jima mora biti. Kako težko mora biti mojemu bratcu. Liam mu je ime. Oče je ime izpeljal iz mojega imena. To naju je še toliko bolj povezalo. Drug drugemu sva bila zaupnika. Povedala sva si vse od tega, da sva naskrivaj vzela čokolado iz omare pa do tega, da sva se ponoči izmuznila na vrt in gledala zvezde. Tega ne bi smela početi.
Bil je večer. Izmuznila sem se, da bi gledala zvezde. In takrat, ko sem se usedla na vlažno travo, me je roka zgrabila za usta. Želela sem kričati. Morala bi kričati. Ampak preprosto nisem mogla. Iz sebe nisem spustila niti glasu. Res sem želela. Ampak nisem mogla. Tista oseba (sklepam, da je bil moški) me je nato zvlekla do avta. Nisem čisto prepričana ali je bil avto ali nekakšen tovornjak. Potem sva se peljala približno 25 minut. Sedela sem na zadnjem sedežu pokrita z nekakšno odejo, ki je imela zelo nenavaden vonj. Za tem se ne spomnim ničesar več. Zaspala sem. Mislim, da je bila tista odeja polita z nečim. Z nekakšnim strupom. Edino, česar se še spomnim, je to, da sem se zbudila tukaj. V tem prostoru. Na tej vzmetnici.
In poglejte me. Minilo je 6 let. In še vedno sem tukaj.
~~~
Ekolaaaaa. Upam, da vm je blo všeč vsaj tok kokr je men. Zlo bi bla hvaležna vsakega lajka in komentarja.
Lepo se mejteeeeee
mwaaaa<3
vaša zalč/bralkica

AVTORSKE PRAVICE ZA NASLOV GREJO RUCIE