Hej!
Odločila sem se, da bom pisala novo zgodbo. Pislala jo bom tudi, če vam ne bo všeč. Pisala jo bom pa če samo za enega Pilovca.

Hilas je ležal v travi, gledal v luno in poslušal tišino. Še nikoli se mu ni zdela tako lepa kot takrat. Pa vendar to ni bila tišina. Nekaj jo je motilo. Za drevesi je nekaj šumelo. Hilas je skočil na noge, izza pasu potegnil nož in ga postavil predse kot ščit pred tistim kar bo prišlo. Tako je nekaj časa čakal. Potem pa je iz sence dreves prišla volkulja. Za sabo je vodila volčjega mladiča. Hilas je opazil, da je volkulja hudo ranjena.
Volkulja se je usedla in z zadnjimi močmi zatulila v luno. Hilas je omamljen opazoval ta prizor. Naenkrat pa je spet zavladala tišina. Prej tuleča se volkulja je otožno pogledala Hilasa. Potem je še polizala svojega volkca in se zvalila na travo in obležala.
Hilas je prestrašeno pogledal k volkulji nato pa k volkcu. Ta je žalostno polizal mamo po smrčku in jo poiskušal prebuditi. A kmalu je spoznal, da se ne bo več zbudila. Volkec je pogledal Hilasai in pomislil: Kaj pa tale tu? Me je prišel rešit in vzet k sebi? Ja! Skupaj bova on in jaz. Odstopicljal je k Hilasu in se mu zvil v naročje. Hilas je pomislil. Kako naj skrbim za volka če pa še zase komaj? A volkec je bil tako puhast in tako ljubek, da ga ni moral pustiti. Prav, je rekel Hilas. Vzel te bom s sabo. V tropu bova enakovredna. Pomagal mi boš loviti. Ne boš mi v nadlego ampak v korist. Volkec je slabotno zacvilil kot bi želel reči da se s tem strinja. Tako sta se fant in volk odpravila po poti naprej kot enakovredna člana tropa.

Upam, da vam je bilo vsaj malo všeč.
Lysm LunaLovegood