Listje je šumelo in voda je tekla v potoku, a vseeno se je dalo zaznati udarce konjskih kopit ob tla. Hrup je bil vedno glasnejši in ocenili bi lahko, da je bilo nekje šest ali sedem jezdecev, ki so jahali vedno bližje Sveti jasi.
Konji so hrzali in se poskušali ustaviti, a njihovi gospodarji so jih gnali naprej. Par konj se je postavilo na zadnje noge, a jezdeci se niso dali in še naprej z ostrimi petami čevljev pikali v boke svojih konj.
Končno so prijahali do jase - no, vsaj večina – in živali pognali po travniku, prekritem z listjem. Vzkliknili so od veselja, saj še nikomur ni nikdar uspelo priti živ na Sveto jaso. Pravili so, da jo varuje hudič, ki za vrat zagrabi vsakega, ki se bi ji pribljižal.
A konji so še vedno čutili strah, zato so vrgli jezdece iz hrbtov in se pognali daleč v goščavo.
"Preklete mrcine!“ je zagrmel povelnik jezdecev in se razgledal naokoli. Jasa ni bila nič posebnega, a bila je sveta, to pa je nekaj.
Ostali so se stokajoč pobrali na noge in se pretegnili od bolečin v hrbtih. Povelnik jim je ukazal naj raziščejo jaso in to so tudi storili.
Nenadoma se je zaslišal šum v grmovju. Nekaj velikega se je plazilo in svetle rumene oči so se zableščale skozi listje.
Jezdeci so okamenelo obstali in drgetali od strahu. Eden se je pognal nazaj v gozd, a zver je skočila nanj in ga rastrgala do smrti. Ostali so kriknili in iz nožnic, ki so jih imeli za pasom, potegnili dolge meče. Velika žival, podobna mački, je zarenčala oziroma nekako zarjovela v jezdece.
Povelnik je skočil proti njej in jo z mečem zabodel v šapo. Izpustila je srce parajoč zvok bolečine, a v naslednjem trenutku že s kremplji prepičila enega od jezdecev.
"Vsi! V napad!“
Zdelo se je, da je to rekel povelnik, a tega se ni izvedelo, saj ga je takoj napadla zver in ga na mestu pustila, da izkrvavi.
To je bilo za ostale jezdece dovolj. Pognali so se nazaj v gozd in zver za njimi. Iz gozda se je par sekund pozneje zaslišal zvok smrti in nato še veliko takšnih. Zdelo se je, da od jezdecev ne bo ostal nihče. Nihče?
Eden od njih je že preden so prigalopirali v gozd, skočil iz konja in se skril za drevo. Vse dogajanje je opazoval z grozo. Teh prizorov ni prenesel in prav vesel je bil, da zver ni pojedla njega.
Roy je prestrašeno, a hkrati vznemerljivo, se naslanjal na drevo in premišljeval. Kaj bi lahko bila ta zver? Mačka? Ris? Prešinila ga je še ena druga misel, a jo je takoj upošteval za zagotovo nemogočo. Ta zver ni mogla biti jastreba puma. Že desetletja – morda celo stoletja – je niso videli.
Ravno, ko je premišljeval, jo je zaslišal. Plazila se je vedno bližje. Potipal je po nožnici. Meč mu je očitno padel. Res, da je imel še majhen nož, a ta mu proti veliki mački ne bi pomagal. Tako rekoč je bil že mrtev.
Že je skoraj slišal dihanje plenilke. Molil je za vse bogove, da bi mu uslišali željo. Ko je že obupal, pa se je mačka obrnila in krenila na drugo stran gozda. Najbrž je zavohala konje, ki so jim prej pobegnili.
Roy se je še enkrat ozrl proti zveri. Na repu je imela posebno znamenje in bolj košat rep.
Ni mogoče, je pomislil Roy. Ne more biti jastreba puma.
A kljub groznim dogodkom, ki so se zgodili, se je zavedal nečesa. Bil je prvi človek, ki je živ prišel iz Svete jase. In to je velik dosežek.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Končno ena zgodba iz moje strani. Seveda bom pisala tudi blog. Upam, da vam je začetek všeč in napet. :)
Vaša Daenerys