*b*Moje srce je že skoraj ugasnilo. Moje telo ni več delovalo. Moje življenje je skoraj zaspalo. Ampak ne metaforično – dobesedno. Nekdo ga je oživil. Nekdo po imenu Prijatelj.*b*

Tistega jutra pa tega še nisem vedela. Zame je bil to samo še en dan v peklu. Nisem si mislila kaj vse bo se prišlo,kaj odslo.
Sonce je vzhajalo, ptiči so peli. Vse je bilo popolno – razen v moji glavi. V meni je vrelo, kot da bo vsak trenutek počilo.

»Sofija!Zajterk!Zamudila boš v šolo«
se zadere mama iz spodnjega nadstropja kot da ji gre za življenje.

In spet začne. Strah. Hrana. Slabost. Spet groza. Spet…spet…spet.
»Takoj mami, le oblečem še!«

si izmislim, a le čakam da bo mami izginila iz kuhinje.
Tiho odkorakam po stopnicah in pogledam izza stene. Vidim da mami ni v kuhinji. Stečem do mize in zagledam to hrano. Hrana…marsikomu nekaj najlepšega na svetu, na primer mojemu očiju ali moji požrešni sestrični. A meni ne. Predstavlja nevarnost in grožnjo ki se jo je treba izogniti. Hitro zagrabim kos kruha z slalamo ki ždi na mizi in ga spravim v žep. Grozdje na mizi le vržem nazaj v modro košaro. Ozrem se okoli, da prevrem, da me res nihče ni videl. Srce mi začne razbijati. Kaj če me odkrijejo…ne bodo….to morem storiti drugače ne bom preživela, raje umrem.

Čakam na avtobusni postaji. Zagledam avtobus. Spreleti me srh. Ustavi se in počasi odpre piskajoča vrata. Zdi se mi kot da me čez okno gleda kup ljudi. Kot da so vse oči uprte vame. Vstopim in se vsedem na prost sedež. Zraven mene pa sedi moja prijateljica - šolska torba. Mislim da sem s tem pojasnila vse o mojem odnosu s prijatelji. Vsi se pogovarjajo, smejejo in hihitajo.Ko sedim in se zibljem sem in tja po ovinkih mi zabobni v glavi. Moja ušesa so zelo napeta, poslušam vsak kanček glasu.
*i*'Bo komu slabo?'*i* mi govori grozen glas v glavi, ki ga nemorem spraviti ven.
Vročina udari vame in predvsem slabost. Ta prekleta slabost. Preganja in preganja me že od malega ta grozen strah pred slabostjo ,bruhanje. Saj sploh nisem jedla, zakaj bi mi bilo potem slabo? Ne more, saj nisme jedla…
*i*'Ne bom, ne smem bruhati to je nočna mora...,'*i* si rečem a grozni občutek ne neha in ne neha…
Končno se avtobus ustavi. Pogledam čez okno in dojamem da je to ta rumena grozna stavba. A dobra stvar je da grem končno ven iz tega zapora ki mu ljudje pravijo avtobus. A čaka me se hujši zapor. Šola. Stopim po stopnicah in se malo zamajam po nih. Avtobus se nato odpelje. Ljudje se hihitajo in lepo oblečeni z dvema kilama maskare, hodijo do šolo. Jaz obstojim tam na pločniku, kot kup nesreče. Potem pa spet udari.
*i*'Pa ne spet pojdi že stran grozna si ne maram te!'*i* si mislim. Srce razbija kot da se mu je zmešalo.Utrip začutim v glavi, očeh, v nogah. Šumi mi v ušesih. Vročina raste, slabost se bolj. .Kaj če bruham? Ne, ne, ne, ne morem bruhati, ne prosim ne... Dihanje se mi pospeši. Poskusim kot me je učil oči, vzdih, izdih…ne gre…Slabost ,bruhanje, strahovi,jaz…...Preveč je, preveč.
...
Kar naekrat moje noge postanejo mehke. Moje mišice mi kar odpovedujejo. Ničesar pred sabo ne vidim. Tla se začnejo podirati in padam in padam v luknjo,luknjo slabosti.*i* 'To je to.Umrla bom!'*i*Je misel v moji glavi. Zgrudim se na tla brez kakršnega koli opozorila. Moje telo se nenadzorovano trese, mrzlica a hkrati vročina me obdaja.
*i*'Morem zbežati,'*i* mi govorijo ta prekleti glas ,a ne morem se premikati. Kam naj zbežim, iz svoje glave? Iz svojega telesa? Ujeta sem. K meni pritečejo neke sence. Zagotvo so neki učtelji…Vidim postave, obraze. A nič ne čutim. Lažem se, nekaj pa res čutim. Čutim le slabost! Slišim le moje misli v glavi. Usta se mi sama od sebe odpirajo.
»Ne bom bruhala, ne bom a ne?! Ne bom?! Naj se že konča, pomagajte prosim,«

mi drhti glas.
Slisim neke oddaljene, motne glasove okoli mene, ki mi skušajo pomagati. A ne, slabost je premočna....

_____




HEJJJ>333

zacela sem pist tole zgdbico ,tisti ki me ppznate veste da je napisana po resnicnih dogotki.Lansko leto sem tui sodelovala v festivalu,veliko upov sem dala v zgodbo,zato letos ne bom prevec upala.To pisem zase ker to rada dela in ker pride iz srca.In stvari ki pridejo iz srca niso nikoli grozne.Zahvaljujem se zvezdici11 ki mi je popravila nbesedilo in me spodbudipča<3333


RADA VAS IMAM vasa LOOMY