No, to je moja zgodba za festival. Upam, da bo komu všeč:)

»Enajst« sem zašepetala skozi stisnjene zobe.

In še eden.

»Dvanajst« Sem rekla, ko se je njegov pas spet dotaknil moje kože na hrbtu. Moj stric se je kruto zasmejal.

»Dobra punca«

Verjetno ste malce zmedeni, a naj razložim. Sem Emma, 17 letno dekle, hodim v navadno srednjo šolo, imam mlajšega brata, berem knjige, počnem običajne stvari. Vsaj to naj bi bila.

V resnici sem sirota, starša sta mi umrla v prometni nesreči, ko sem imela 11 let. Takrat so me z mojim bratom Thomasom poslali živet k stricu, česar pa ni bil ravno vesel.

Vedno poskrbim, da udarce sprejmem jaz, ne Thomas. Bratca skrijem v omaro, ali pa ga pošljem k prijatelju, samo, da se ga stric ne bi dotaknil. Enkrat mi je spodletelo. V šoli so me pridržali in kasneje sem doma našla nezavestnega, po alkoholu smrdečega strica in ubogega Thomasa, krvavega ter podplutega. Nikoli si nisem in ne bom odpustila.

Bolečina mi je presekala misli, kakor da bi pest udarila mednje. Dobesedno.

»Petnajst«

Pri dvajsetem se je končno ustavil in odšel. Pri miru sem ležala, mrzla tla so me kakor led bodla ob gol trebuh. Hrbet pa me je bolel, kot, da bi na njem plesali plameni.
------------------------------
S Thomasom sva sedela na verandi in opazovala nočno nebo. Stric je odšel kdo ve kam, in to so bile najlepše noči v mojem življenju. Z bratom.

Nisem imela prijateljev. V šoli so me poznali kot čudaka, kapuco puloverja sem vedno porinila čez glavo, ki je bila vselej sklonjena. Ni bilo družabnega življenja. A imela sem brata. Živela sem za Thomasa. Edina svetla luč v mojem življenju. Edina svetla zvezda v pustem sivem nebu.

Bratec me je prijel za roko in se bolj stisnil k meni.

»Hvala, da si z mano Emma« je zašepetal, nato pa se je njegovo dihanje umirilo, zaprl je oči in zaspal.

Po licu mi je padla solza in pristala na Thomasovem čelu.

»Ni za kaj bratec. Rada te imam.«

Lajkajte in komentirajte:)
Harmony