helou heloouu!! torj odločila sm se napisat ta blog kr me USE TO ZLO MOTI IN NE PRENESEM TEGA!! feel free da debatirate/mo v komentarjih ane, pa uživajteee<333
⁓⁓⁓
Enkrat, ko smo bili na nekem pikniku, je ena gospa spraševala, kaj delamo zdaj med počitnicami. Razlagala sem ji, da berem, pa kdaj se zbudim in to in vse je bilo v redu, dokler nisem rekla, da gremo na kosilo k noni. Gospa je bila šokirana in rekla je: »Kateri fant te bo pa poročil, če ne znaš kuhati?!«
⋆.˚
To me je zelo razjezilo, ker, kot prvo, znam kuhat. Mislim pašto pa to že, konec koncev pa tudi obstajajo recepti. Kot drugo, kdo je rekel, da se bom poročila?! Veliko ljudi misli oziroma se vede, kot da je poroka izpopolnitev ženske, kot da je brez tega prazna in nesrečna. Pa to ni res – nekatere bi se rade poročile, in to je v redu, nekatere pa pač ne in to je tudi v redu. Enako seveda velja za moške. Noro je, da se nekaterim neporočene ženske smilijo.
⋆.˚
Zbodla pa me je tudi povezanost teh dveh točk – ker, seveda, če ne znam kuhati, me ne bo noben vzel. Ker imam jaz, kot ženska to nalogo, da kuham in preživljam svojega partnerja. Mhm. Seveda. Ker moški ne znajo kuhati. In če dejansko ne, kar je žalostno, naj se naučijo. Zakaj? Zato, da ne umrejo od lakote, seveda. Ni to logično? Kdo sem jaz, da bi mu kuhala vsak dan zapored celo moje življenje? In razumem, če ženska uživa v kuhi je to super in če ima moški preveč dela, okej. Ampak ni okej, ker je to postalo standard – ženska skrbi za dom, kuha, pere, pospravlja, pomiva, čisti, moški pa je na delu.
Ne.
Jaz nočem, da je tako. Hočete vi?
In razumem, da je bilo to (upam!) izrečeno v hecu (čeprav se je gospa zdela resnično zgrožena), to še vedno ni v redu.
⋆.˚
To me je spomnilo na dogodek, ko sem bila stara, ne vem, devet? En fantek, star kaki dve leti, naj bi dobil bratca in ker smo v nekem sorodstvu z njim, smo mu nesli lutko dojenčka, da bo 'vadil' in bo 'pripravljen biti starejši brat'. Ko smo torej hodili, sem jaz nosila tisto lutko. In moj tata kar naenkrat reče: »Nekega dne boš krasna mamica.«
⋆.˚
Biti mama je super (tako pravijo (no, vsaj do pubertete, potem nas imajo pa dovolj.)) in vse in res spoštujem vse ženske, ki so se odločile podariti življenje nekemu malemu stvorčku in ga potem vzgojiti v dostojnega človečka. Vendar postane problem, ko punčkam od malih nog prigovarjajo, kako čudovite mame bodo in tako dalje. Ker ko tisto dekle odraste in noče imeti otrok, se lahko počuti grozno. Vsi jo sprašujejo: »Kdaj bomo pa zibali?« in ona jim ves čas odgovarja, da ne bo. In zaradi tega se lahko počuti kot napaka, ker kdo pa je ona, da bi zavrla razmnoževanje ljudi? To je le napaka, gotovo.
⋆.˚
Ampak ni. Nekatere ženske pač nočejo imeti otrok. In to je v redu. O tem pa lahko odločajo one, ker je njihova maternica tista, v kateri bi otrok rastel devet mesecev. Ne tiste tetke, ki se vtika v življenje vseh. Ne tiste gospe, ki opravlja celo mesto zjutraj na kavici. Ne… trebuh… tistega gospoda, ki je prepričan, da morajo vse ženske imeti otroka.
⋆.˚
Nekako združitev obeh teh točk, o katerih sem pisala do sedaj je, ko se je neka majhna punčka – mislim da še ni imela šest let – gugala na gugalnici. Morda je bil njen stric ali nekaj takega in tudi podrobnosti se ne spomnim več, vendar ji je rekel nekaj v smislu: »Ko boš velika, boš mama in kuharica.«
⋆.˚
Kdo. Pravi. Da. Bo. Mama. In. Kuharica. (Ko smo že pri tem, kdo pravi, da bo odrasla? Nočem biti morbidna, ampak obstajajo nesreče (čeprav lahko le-te ignoriramo, da se ne tako zamorimo.)) O tem govorim! Ta punčka še v šoli ni, pa že vsi določajo njeno prihodnost. Kako, mislite, bo to vplivalo nanjo? Ne najboljše.