Hejj,
tukaj je moja nova zgodba, upam, da vam bo všeč.
Vse je tiho in mirno, nikjer ni žive duše. Stojim na starem trgu in se trudim, da bi bilo vse kot prej. Vsaj v mojih mislih. Vse naokrog mene so ruševine. Zgradbe, ki so še nedolgo nazaj trdno stale in se kopale v zadnji zarji tega sveta so zdaj le še kup opek. Nikoli več ne bo tako kot je bilo prej, takega uničenja se ne da popraviti.
Napotim se proti svojemu kupu kamenja, saj mu ne morem več reči hiša. Niti ne dom. Vsi, ki so mi kaj pomenili so umrli, zdaj sem sama. Nikoli ne bi smela preživeti, ampak sem zato moram oditi in poiskati tiste, ki so taki kakršna sem jaz. Posebneži. Ustvarjeni za to, da preživijo najhujše.
Pripravim stvari in se odpravim, stopam mimo mojega malega mesteca, ki bo vedno moje, čeprav se ne bom nikoli vrnila. Še zadnjič stopim h grobovoma mojih staršev, spomnim se zadnjega kar mi je rekla mama preden je umrla: »Poišči jo! Ključ si, ključ do vsega, prosim te poišči July!«
Pojma nisem imela kaj ima moja starejša sestra Julya skupaj s tem, saj verjetno ni preživela, še manj pa vem kaj naj bi pomenilo, da sem ključ. A besede so se mi globoko vtisnile v spomin, ne moreš kar tako pozabiti tega, kar ti je zaupala mama v zadnjih trenutkih svojega življenja.
Odpravim se. Stopam po prazni cesti, nikjer ni nikogar, stopam odločno in pogumno čeprav me je strah in nimam pojma kam naj grem. Vem samo, da si moram čim prej najti kakšen avto, ki je preživel konec sveta. Kmalu se mi nasmehne sreča, v majhni vasici najdem popolnoma zaprašen in umazan avto. Bivši voznik je očitno v paniki pustil ključe v avtu in zbežal v hišo. Nič mu ne zamerim, apokalipsa je bila strašna, tudi jaz bi ravnala enako, če ne bi vedela, da nisem človek.
Rodila sem se kot človek, nisem se razlikovala od drugih, potem pa je prišel dan ko se je vse spremenilo in moja preteklost se je zavila v meglico skozi katero si ne upam iti. Vse kar so mi povedali je bilo to, da sem izbrana za nalogo, ki bo prišla, oziroma je prišla. Morala sem preživeti konec sveta zato sem bila ustvarjena.
Iz premišljevanja me je zbudil glasen in prediren krik, nisem bila še pripravljena na tisto kar je sledilo in bilo je strašno.
Kako se vam je zdel prvi del, upam, da je bil ok. Če mate kakšno kritiko al pohvalo prosim napisite spodi:upside_down:
tukaj je moja nova zgodba, upam, da vam bo všeč.
Vse je tiho in mirno, nikjer ni žive duše. Stojim na starem trgu in se trudim, da bi bilo vse kot prej. Vsaj v mojih mislih. Vse naokrog mene so ruševine. Zgradbe, ki so še nedolgo nazaj trdno stale in se kopale v zadnji zarji tega sveta so zdaj le še kup opek. Nikoli več ne bo tako kot je bilo prej, takega uničenja se ne da popraviti.
Napotim se proti svojemu kupu kamenja, saj mu ne morem več reči hiša. Niti ne dom. Vsi, ki so mi kaj pomenili so umrli, zdaj sem sama. Nikoli ne bi smela preživeti, ampak sem zato moram oditi in poiskati tiste, ki so taki kakršna sem jaz. Posebneži. Ustvarjeni za to, da preživijo najhujše.
Pripravim stvari in se odpravim, stopam mimo mojega malega mesteca, ki bo vedno moje, čeprav se ne bom nikoli vrnila. Še zadnjič stopim h grobovoma mojih staršev, spomnim se zadnjega kar mi je rekla mama preden je umrla: »Poišči jo! Ključ si, ključ do vsega, prosim te poišči July!«
Pojma nisem imela kaj ima moja starejša sestra Julya skupaj s tem, saj verjetno ni preživela, še manj pa vem kaj naj bi pomenilo, da sem ključ. A besede so se mi globoko vtisnile v spomin, ne moreš kar tako pozabiti tega, kar ti je zaupala mama v zadnjih trenutkih svojega življenja.
Odpravim se. Stopam po prazni cesti, nikjer ni nikogar, stopam odločno in pogumno čeprav me je strah in nimam pojma kam naj grem. Vem samo, da si moram čim prej najti kakšen avto, ki je preživel konec sveta. Kmalu se mi nasmehne sreča, v majhni vasici najdem popolnoma zaprašen in umazan avto. Bivši voznik je očitno v paniki pustil ključe v avtu in zbežal v hišo. Nič mu ne zamerim, apokalipsa je bila strašna, tudi jaz bi ravnala enako, če ne bi vedela, da nisem človek.
Rodila sem se kot človek, nisem se razlikovala od drugih, potem pa je prišel dan ko se je vse spremenilo in moja preteklost se je zavila v meglico skozi katero si ne upam iti. Vse kar so mi povedali je bilo to, da sem izbrana za nalogo, ki bo prišla, oziroma je prišla. Morala sem preživeti konec sveta zato sem bila ustvarjena.
Iz premišljevanja me je zbudil glasen in prediren krik, nisem bila še pripravljena na tisto kar je sledilo in bilo je strašno.
Kako se vam je zdel prvi del, upam, da je bil ok. Če mate kakšno kritiko al pohvalo prosim napisite spodi:upside_down:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uuuuuu ful dobr si zacela :)
usec mi je da nisi pobedla usega naraunost, pa tko skrivnostno zveni use skupi....
uglaunem spremljam<3
usec mi je da nisi pobedla usega naraunost, pa tko skrivnostno zveni use skupi....
uglaunem spremljam<3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Woow. To pa je izvirnost. Jaz sem navdušena.
Takšna zgodba oz. že uvod v slednjo definitivno pove, da imaš ideje, domišljijo in še marsikaj.
Zgodba je pravopisno pravilna, z izjemo uporabe vejic... nekaj jih manjka in predlagam, da si v prihodnje malce pozornejša. Zanimivo se mi zdi, da pišeš v sedanjiku ampak ti gre res dobro.
Super opisuješ in celotna zgodba izgleda kot povezana celota.
Lepe praznike ti želim,
Sophie Donna
Takšna zgodba oz. že uvod v slednjo definitivno pove, da imaš ideje, domišljijo in še marsikaj.
Zgodba je pravopisno pravilna, z izjemo uporabe vejic... nekaj jih manjka in predlagam, da si v prihodnje malce pozornejša. Zanimivo se mi zdi, da pišeš v sedanjiku ampak ti gre res dobro.
Super opisuješ in celotna zgodba izgleda kot povezana celota.
Lepe praznike ti želim,
Sophie Donna
2
Hvala tiiii, bom pozornejša pri uporabi vejic, ne obljubim, da bo vse prav ampak se bom potrudila:) Hvala ker si me opozorila
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg lovam
nevem ka nj še napišm sam obožujm
nevem ka nj še napišm sam obožujm
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
.......................nice
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow. Ful zanimiv in napet.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hi! Idk samo tvoja zgodba je tako popularna, da sem se odločila, da bom prebrala vse dele. Pač že tako vsi pravijo, da si super pisateljica, zato me je pač zanimalo. In ta prvi del bi ocenila z 10/10. Hehe, pripravi se na več kot 60 komentarjev na vsak del tvoje zgodbe (ne ne, sej bom vsake tolko časa pokomentirala, ne bom vsak del). :relaxed:
Lp,
MM12
Lp,
MM12
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
vse najbolse:heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart:!
i love itttttttt:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart::heart::heart::purple_heart:sama ...
mac tko kt vedno dbest ever!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!