*b*Vivian*b*
»Vivian, pridi razkazala ti bom posestvo!« oznani Clara kmalu potem, ko se vrne s pouka.
Nazadnje, ko mi je nekdo razkazal akademijo sem se brezmejno zaljubila v njega. Boleč spomin na Keitha sem potlačila in odgovorila s kimanjem.
»Superca, najprej bova šli v šolsko stavbo, potem ven, lahko ti pokažem jezero, od blizu je še lepše kot od daleč…«

Ogled je bil res lep, akademija je čudovita, obkrožena z gorami in iglastimi gozdovi, alpsko cvetje raste po vsej ledeniški dolini. V jezeru so lepo vidne zvezde in luna, kakor bi bilo v njem zbrano vesolje. Ni pa bilo vrta češnjevih dreves. Znova spomini, na poti nisem mogla razmišljati o Keithu in Sofii ter Tisi, a zdaj se mi vsiljujejo v misli.
»A si vredu?« Clara, moja nova sostanovalka me začudeno pogleda.
»Ja, recimo. A bi lahko kje dobila saj veš… za piti.«
Clara je razumela namig in se nasmehnila: »Seveda, pospremila te bom. V morojskem delu kampusa imamo prostore za hranjenje, vpisala še boš na seznam in postavila v vrsto.« mi razloži in naju usmeri proti domu za moroje.

»Ljubica, na vrst si! Pojdi h…« upravnica je s prstom podrsala po seznamu. »Kesara je trenutno prosta.«
Nasmehnila sem se in pustila, da me Clara odvede k človeški ženski srednjih let. Bila je že popolnoma zadeta, tako da najbrž niti čutila ni mojega ugriza, samo neizmerno srečo, ki jo je napolnila. Srečo. Nehote sem si zaželela, da bi bila zdaj na mestu te ženske.

»Kaj je s tvojim vratom? Ohhh!« Clara me zgroženo gleda, ko si s prtičkom čistim podočnike. Moj vrat je še vedno moder od podplutb, ki so jih povzročili ugrizi.
»To se zgodi če imaš zlobno strigojsko sestro.« rečem, ker ne vem kako bi ji odgovorila.
»K…kaj se je zgodilo? Vivian, kaj želiš reči s tem…?«
»Nebi zdaj o tem. Ali bi šli zdaj na večerjo? Tam ti vse razložim.«

*b*Julya*b*
»Gospa. Ujetnike smo vam pripeljali, slišali smo jih govoriti o vaši morojski sestri.« suhcen strigoj se ustavi pred Julyo in ji poda novico.
»Imenitno, so moroji?«
»Elementarna, vilinka in mag. Gospa.«