1. POGLAVJE
ADALINA

Če si mucek iz podeželja, ki ga pripeljejo v mesto je tvoje življenje polno izzivov. Še posebej če si majhen kot vrabček. In to sem jaz. Burek. Verjetno sem najmanjši mucek kar ste jih videli. Najbolj grozno pa je, da so okoli so okoli samo veliki mački. Vsi me zafrkavajo, da sem majhen. Nekega dne pa, ko sem hodil po ulici sem srečal ogromnega mačka. Bil je vsaj trikrat večji od mene. Vprašal me je nekaj česar nisem pričakoval: »Ali si ti z drugega planeta, da si tako majhen? Hahaha!«Spomnil sem se kako sem sploh prišel. Skotil sem se na majhni kmetiji. Tam sem se počutil dobro. S svojima dvema bratoma in sestro smo raziskovali kmetijo, ter se igrali slepe mačke (podobno, kot slepe miši). Nihče mi ni govoril, da sem majhen in to. Še sosedov pes ne. Nekega dne ko pa sem bil jaz in moji sorojenci star tri mesece je prišel kmet ter nas položil v škatlo. Odnesel nas je na tržnico. Moja sestrica se me je držala, kot otrok stiska svojo punčko iz cunj. Zanjo sem bil namreč vzornik. Ko se je škatla odprla so okoli stali ljudje. Največ je bilo turistov. Prvega bratca je kupil neki starejši par iz Španije, drugega pa mladoporočenca na počitnicah. Nato je prišla majhna deklica s starši ter hotela mojo sestrico. Punčko sem hotel popraskati in ugrizniti a mi je kmet to preprečil. Tako je mala deklica z mojo sestrico v rokah stekla stran. Začel sem govoriti naj me kmet spusti ali pa ga bom opraskal. A me ni razumel. Naslednje tri ure me nihče ni hotel kupiti. Takrat me je kmet položil v škatlo ter jo zaprl. Komaj sem že čakal, da pridem na kmetijo in vidim mamico. A ko je škatlo odprl nisem bil na kmetiji temveč v mestu. Tako me je kmet vrgel na cesto ter se odpeljal. Naslednji mesec sem jedel kar sem našel ter se skrival. Ko sem to misel končal sem se spomnil, da imam opravka z velikanskim mačkom, ki se je režal, kot nor. Rekel sem, da nima za bureka proti meni. Takrat me je šavsnil daleč stran in se zarežal ko sem se skril. Naenkrat je smejanje potihnilo. A veliki maček je bil še zmeraj tam. Takrat sem zagledal stvar veliko kot avto. Bila je čudovita pokrita z rdečimi luskami, strah vzbujajoča…zmajevka. Ne sprašujte me kako sem vedel katerega spola je. Preprosto vedel sem. Veliki mačkon je ucvrl od koder je prišel. Predstavila se je: »Zdravo! Jaz sem Adalina. Kako pa je tebi ime mucek?« »Burek,«sem čisto preplašen odgovoril. »Naj te ne bo strah, Burek.« »Če si pa zmajevka!« Zvenel sem tako butasto. Adalina se je zasmejala toliko, da ji je iz ust privrela lava in ogenj. Naježil sem se tako, da je moja rjava dlaka izgledala kot hrbet ježa. »Bi šel z menoj?« je vprašala Adalina. »Kam pa?« »V deželo, kjer še vedno živi domišljija,« je odgovorila zelo resno. Privolil sem. Namreč imel sem dovolj tega mesta, tednov zafrkavanja in velikih mačkov. Nekako sem prilezel na njen hrbet. »Dobro plezaš,« me je pohvalila. »Ah! Naučil sem se…doma,« sem rekel, ne preveč razpoložen za ta pogovor. Verjetno je Adalina mojo kretnjo razumela in o tem ni spraševala. Takrat je dvignila skoraj pet metrov dolga krila. »Močno se primi!« se je še zarežala in poletela. Krila so bila rdeče rumena. Če bi jih gledal od daleč bi pomislil, da je požar. Bruhnila je ogenj in se dvignila več kot petdeset metrov v zrak. Še dobro, da so jo pred mojimi krempeljci varovale lesketajoče se rdeče luske. Letela sva proti zahajujočemu soncu. Še zadnjič sem si ogledal svoje temno mesto. Adalina je nato buhnila okrogli nevihtni oblak. Čeprav je bil zastrašujoč in poln črnobe sem čutil, da se v njem skriva upanje. Bil je portal. Adalina se je ustavila: »Si pripravljen?« »Pripravljen!«zakričim v odgovor. S hitrostjo 200 kilometrov na uro. Se požene v oblak. Z mislimi sem ostal tam dokler me ni zadela strela.