hej odločila sem se da bom tole objavila neglede na to koliko me je skrbelo. Imam že ogromno napisano tako da sporočite če želite dodatne dele. To gre o punci Chloe (ime sem dala tako ne da bi se zavedala da mi je tko na pilu ime ker nisem pričakovala da bom to objavila) ima ogromno sorodnikov (lahko dodam vse sorodnike, njihove partnerje, šolo, poklic ker imam že vse napisano samo sporočite) in najprej se ji zdi svet zelo lep dokler se njen svet ne obrne na glavo. vem, začetek je malo bolj pust ampak se pa mora nekje začeti. spremljajte za nove dele.
Chloe
okej tuki je:
Ko sem se zbudila sem odšla po stopnicah proti dnevni sobi, tam so moji bratje in sestre ter sestrične in bratranci že sedeli na kavču. Nihče ni dvignil pogleda, niti ko sem se spotaknila in padla na tla. En dan nazaj so se začele poletne počitnice in nihče ni hodil v šolo. Nik, Ana, Liam, Viliam, Benjamin in Olivia so strmeli v svoje telefone kot vedno, Ela pa je gledala televizijo. Opazila sem se da Jane še ni bilo doma in zaskrbelo me je nato pa sem se spomnila, da je imela danes nočno vajo z njeno prijateljico Živo ki je bila policajka. Nato sem stopila v kuhinjo in tam sta babi in dedi gledala v časopis, brala sta o potresu, ki se je zgodil včeraj zvečer. Anja, Oskar, Ian, Tesa in mami ter oči so jedli zajtrk.
»Mami, kje je Luna?« sem jo vprašala.
»Zunaj odganja množico novinarjev, ki nas je slikala ko smo jedli.« je nejevoljno odgovorila.
»To postaja že dosti zoprno.« sem se pritožila.
»Vem.« je odgovorila.
Moja teta Luna je igralka in je precej slavna zato pa imamo tudi veliko novinarjev tukaj naokoli. Moja družina je malo bolj drugačna. Na primer vsi živimo skupaj, ne lažem se, čisto vsi, moje tete, strici, bratranci, sestrične, stari starši ter jaz in moja družina. Tako so se odrasli določili a meni ni ne vem kako všeč saj si sobo delim z Elo. Imamo 5 kopalnic, to se vam zdi najbrž zelo veliko a ni dovolj za 18 ljudi. Ja res je v hiši nas je 18! Še vedno ne razumem zakaj ne bi bilo lažje če bi si kupili hišo eno zraven drugega ali pa karkoli, bi bilo veliko bolje. Kakorkoli jedla sem zajtrk ko je Jana prišla domov. Umila si je roke in sedla za mizo. Začela si je delati sendvič malo nejevoljno ter vidno raztreseno saj je polila sok in prevrnila na srečo prazen kozarec.
»Kaj je narobe?«
»Nič samo tale nočna me je malo namatrala.«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Ustavila sem neko nemško vozilo, ker je bil voznik zelo pijan in zasliševala voznika medtem je sovoznik odšel saj ga nisem imela zaradi česa zadrževati. Potem sem ugotovila da sem se zelo zmotila, saj sem gledala narobe in potem sem videla da je vozilo nemško in da je volan na drugi strani in da se je pravi voznik izmuznil stran. In potem sva seveda bile midve vsega krive saj sva pravega voznika izpustili in se je odpeljal in nato se je na naju šef še drl pol ure. Sej na koncu smo ujeli voznika in je kar pošteno naplačal.«
»To pa je zmešano.« sem rekla posmehljivo.

»Kam greste?« je vprašala mama ko so se Viliam, Benjamin in Nik proti večeru odpravili proti vratom.
»Ven.« je odgovoril Nik.
»Kam, s kom in do kdaj?« je mama zajedljivo vprašala.
»V centru bomo do desetih.« je odgovoril Benjamin
»S kom se dobite?« je vskočila v pogovor Tesa.
»Z nikomer.« je rekel Viliam.
»Kako a se niste prej pogovarjali da se dobite z Anjo in njenimi prijateljicami?« je rekla Ela, ki je pogovor slišala izza vogala.
»Ela! Rekla si da ne boš povedala!« je rekel Benjamin. Mama jih je pogledala.
»Ja, tudi prav z njimi se dobimo.«
»Pa brez neumnosti!« je rekla Tesa ko so šli skozi vrata. Šla sem v sobo brati knjigo ko me je Lana poklicala. Lana je moja najboljša prijateljica že od vrtca.
»Hej! Kaj je?«
»A greš z mano ven?«
»Kam?«
»V center.«
»Ja itak. Kdaj?«
»Bi bilo ok čez 15 minut? Aja dobil se bomo še z par ljudmi.«
»S kom?«
»Z Markom, Filipom in Andrejem.«
»Andrejem?« sem bila začudena saj je edino Lana vedela da sem vanj čeprav je imel punco.
»Ja. Se dobimo čez 15 minut ob vodnjaku. Adijo!« prekinila je preden sem hotela še nekaj reči. Tako me je `pretentala´, da grem z njo. Mark in Andrej sta bila brata. Lana je bila v Marka zato je tudi ona bila vzhičena. Hitro sem se pripravila. Oblekla sem rdečo kratko majico, kratke črne jeans hlače ter si trepalnice polepšala z maskaro. Vzela sem torbico. Obula sem si superege in odhitela do vodnjaka v centru. Tam sem bila čez deset minut kjer me je Lana že čakala.
»Hej!« sem jo pozdravila.
»Hej! Moj bog kaj pa si oblekla?« me je navdušeno vprašala.
»Je tako slabo?«
»Slabo? ČUDOVITA SI!« se je napol zadrla.
»Res?«
»Res. Kako si?«
»Malo nervozna. Ti?«
»V redu. Fantje bodo tukaj čez pet minut.«
»Okej.« res sem bila živčna. Nisva videli da so prišli saj so bili za najinima hrbtoma.
»Hej!« je rekel Andrej in sunkovito sem se obrnila.
»O hej!« malo mi je bilo nerodno. Andrej je bil višji od mene za pol glave in imel je blond lase in tako frizuro da so mu lasje pršili čez oči tako da jih je večkrat umikal z oči. Njega je to zelo motilo meni pa je bilo všeč. Andrej ni bil samo lep in kjut bil je tudi zelo prijazen in pameten. Obožujem tudi njegovo radodarnost in samozavest. Vedno je zelo prijazen, tudi do brezdomcev. Nazadnje smo se sprehajali po parku in tam je bil brezdomec na klopi in dal mu je plastenko vode, sendvič, ki si ga je sam kupil in 5 evrov. Njegove oči so se zasvetile ko je brezdomec začel jokati od veselja. Začel je govoriti, da že več dni ni jedel in da se je počutil kot, da mu je bog poslal angela z neba.
»Gremo?« je vprašal Filip in zmotili moje misli.
»Kam?« je zanimalo Lano.
»Igrat košarko?« je vprašal Filip.
»Aja nisem vedela da gremo igrat košarko.« sem povedala.
»Midva z Markom tudi ne dokler ni Filip prišel z žogo.« je razložil Andrej in odpravili smo se. Ko smo prišli do igrišča, ki je bil 5 minut hoje od vodnjaka smo šli po skupinah. Skupaj sva bila jaz in Andrej in Lana, Mark in Filip. Andrej je profesionalno igral košarko zato sva odobravala ekipi 2 proti 3.
»A gremo stavit?« je rekel Andrej pred igro.
»Na kaj?« je vprašal Filip.
»Tista skupina, ki zgubi mora častit pijačo.«
»Ok.« smo se vsi strinjali.
Igra je šla super. Z Andrejem sva zmagovala 21-13 ko pa je Filip napačno stopil in si zvil gleženj. Zaradi poškodbe je sedel in bil sodnik. Z Andrejem sva zmagala 30-19.
»Stava je stava.« je rekel Mark in šli smo na pijačo. Lana, Mark in Filip so si razdelili račun in nato smo se odločili da gremo še na pico. Naročili smo dve margariti in bili sta odlični. Veliko smo se pogovarjali in se hecali. Dobila sem tudi `napad smeha´ kakor mu pravi Andrej. Zdelo se mi je da čutim iskrice med nama z Andrejem in videla sem, da se kemija dogaja tudi med Lano in Markom. Ko smo se odpravili iz restavracije se mi je zdelo kot da mi nekdo sledi. Koža se mi je naježila, ko sem slišala šumenje v grmovju za mano. Stopala sem malo hitreje in Filip mi je z njegovim gležnjem malo težje sledil.