ŠOLA ZA MAGIČNE ŽIVALI
Razmišljam, ali bi vstopila, ali bi samo stala tam, in čakala, da bo nekdo odprl vrata. Že pet minut sem stala, pred visokim obzidjem in starimi težkimi vrati. Čez nekaj miljon sekund, je končno prišla punca in mi odprla."Lahko, kako pomagam?" me je vprašala. Oblečena je bila v svetlo oblekico, ki je imela zlat pas. Na rokah je imela zlate zapestnice in na njenih nogah so bili zlati čevlji, ki so se vzpenjali po njih. Imela je temno čokoladne rjave lase, spete v dve figi. Bila je malo bolj rjavkasta. "Hm,... ja, moje ime je Hedwig Chrystal. Prišla sem na šolo za zmaje, saj je to prava šola?" sem ji odgovorila. Prikimala je in me povabila noter. Hodili sva po mostu, in končno prišli do obokanih vrat. No, ni jih bilo, so pa očitno nekdaj bila, saj so še ostali tečaji. Peljala me je po zeleni travi, in zagledala sem polno ljudi, ki so me gledali. Vsa dekleta so bila tako lepo oblečena, jaz pa hodim tam, v trenirki, sem pa imela vsaj lase lepo spete. Bili so v vpletenih kitah. Moja najljubša frizura! Hodila sem za to punco, v vrjetno šolo. A bila je prelepša za šolo. Bila je bolj podobna palači, in lepe kremne barve. Imela je veliko stolpov. Zraven pa sta bila dva kamnita prizidka. Na enem je bil znak za samoroge, na drugem pa znak za zmaje. Punca, ki mi je odprla vrata me je peljala v šolo, in me tam pustila. Čez nekaj minut je prišla malo bolj starejša gospa in me pozdravila. "Jaz sem ravnateljica Ravaina. To je samo priimek, a me lahko kličeš kar po njem. Ali pa rvnateljica. Tukaj si, da se naučiš jezditi zmaje a ne. Torej danes, boš šla v sobo, kjer ti bo tvoja cimra povedala par stvari. Najprej, pa ti bom jaz razkazala šolo." je dejala ravnateljica. Najprej mi je razkazala pritljičje. Tam so bila garderoba za, kadar gremo jezditi, jedilnica in vrata, ki vodijo, do prizidkov. V prvem nadstropju, so bile učilnice za jezdece samorogov, v drugem pa za jezdece zmajev. V tretjem nadstropju so bile ravnateljičina pisarna, knjižnica in soba za učitelje. V četrtem nadstropju, so bile učilnice za magične male živali, kot zajci z krili, leteče mačke, veverice. Pa še feniksi. V stolpičih so bile sobe. Moja soba je številka D77. Z ravnateljio sva nato odšli na vrt-nazaj na pritljičje. Vrt, je bil zelo lepo urejen. Imajo celo paviljon, pa ribnik, klopic, da se ti zmeša, veliko dreves, moj najljubši prostor pa je najvrjetneje vrt z dravilnimi rastlinami. Dovolj prostora je tudi za zmaje. Nato sva z ravnateljico odšli v prizidek za zmaje. Pokazala mi je vse različne vrste zmajev. Bili so v takšnih ogradah kot konji. Nato pa je ravnateljica rekla "Pojdi zdaj v svojo sobo. Tam te bo tvoja cimra pripravila, za našo šolo. Seveda če boš hodila na našo šolo." "Seveda, bom hodila, zelo lepa šola je." sem dejala. Ravnateljica je prikimala in odšla. Jaz pa sem se odvlekla do stolpov. Soba je imela dve postelji z rožnatim baldahinom, dve omari, dve preprogi ob posteljah, en strešno okno in eno okno, na katerem lahko sediš. Lepa soba. Moje stvari so bile v kovčku, na moji postelji. Dekle, ki mi je prej odprlo vrata je sedelo na postelji in bralo knjigo o zmajih. "Hej, kako ti je ime?" sem jo vprašala. Dvignila je pogled iz knjige in se nasmehnilo. "Sara, samo Sara. Ti je všeč na šoli, kje imaš ušesa, kaj boš jahala, kakšna oblačila pa so to? " me je zasipala z vprašanji. "Ja, zelo mi je všeč in ostala bom. Kakšna ušesa, saj jih imam. Jahala bom zmaje. To so moja oblačila, ki jih nosim vsak dan, najbolj udobna." sem ji odgvorila. "Ušesa. Ti imaš navadna jaz pa špičasta. In taka oblačila....... so čudna. Zelo izstopaš." je rekla. Vstala je in odšla do moje omare. Poiskala je belo majico, lepe bele bleščeče barve. Rokavov na ramenih nisem imela. Nato je poiskala še ujemajočo kiklico. "Paše na tebi. Ujema se s tvojo barvo las in kože." je rekla Sara. In prav je imela. Nato sva odšli na kosilo. Jedilnica je bila natrpana. S Saro sva komaj našli kakšen prostor. Na jediliku e bil riž, in pohano meso. Kar dobro. Po kosilu, sem s Saro odšla k ravnateljici. Tam me je vprašala, če bom ostala na šoli. Prikimala je in mi na roko narisala modro znamenje v obliki zavitega srčka. Zelo lepo. Na šoli, smo se pripravljali, da gremo na svoje prve ure zmajev ali pa samorogov.
==========================================================================
Torej, ta zgodba je narejena, po igri, ki sem si jo izmislila s svojo sestrico in bratcem. Vem, da skos delam nove zgodbe, in zdle grem napisat novi del jaz jelen. Se pravičujem za pravopisne napake. Upam, da vam je zgodba všeč.