Oj!
Moja nova zgodba (čarovniška) o Emmi Watson je tu! Upam, da boste uživali!

PROLOG:
Mraz je rezal v kosti in ura se se hitro bližala polnoči. Nekje v daljavi se je utrgal krik, ki ga je veter prenesel do jame. Ogenj je prasketal pred nogami visoke, rjavolase ženske. Ogrnjena bila v medvedji kožuh in hlipala. Mraz je še bolj pritisnil, ona pa je vstala in vrgla svojo čarovniško palico v ogenj. Zlomila se je ob vdoru...Ni ji več služila.. V svojem mračnem počutju je počakala, da je palica zgorela. Zdaj je brez moči in znajti se bo morala z bunkeljskimi navadami.
Zajeten zavojček je prijela v roko in čez položila še eno odejo. Bala se je za svoj mali paketek...Ozrla se je k truplu moža, ki je ležalo v kotu in še enkrat in sebe izpustila globok vdih. Vdor Lordovih sil so preživeli le ona, njena devetmesečna hčerkica in njen enoletni sin. Hčerkico je držala povito v odeje, sina pa je vzdignila na rame. Bila je pretresena.
Čim se je prepričala, da se sinko varno in trdno drži njenega vratu je šla. Z dvema dojenčkoma je stekla v gozd, kjer jim je pretil snežni vihar, veter in nočne ter lačne živali.
PISMO Z BRADAVIČARKE IN PREČNA ULICA
»Emma?! Ne boš verjela!«
Od spodaj se je razlegel krik tete Rene. Ta me je zbudil iz zamaknjenosti. Presenečeno sem pomežikala. Po pravici povedano se mi res ni dalo sedeti za pisalno mizo in se učiti ter delati naloge za geometrijo. Upam, da je končno prišlo pismo z Bradavičarke. To bi bilo res super, saj bi to pomenilo konec tega sveta! Je pa res, da ne smem pričakovati preveč. Jack me je že večkrat naplahutal, da sem dobila pismo. Naredil je lažnega in ga stlačil v nabiralnik....Čeprav....Jack je v šoli. Ne more narediti tega...Kajne? Vsaj ne po koncu prvega letnika!
Končno sem se iztrgala iz misli in stekla iz sobe. Odločila sem se odločila da bom sigurno namlatila brata če tole ni pravo pismo....Ker teti nič nisem odgovorila, je mislila, da sem že zaspala. Eno je pripeljalo do drugega, da sem se zaletela v njo na vznožju stopnic.
»Končno!« se je zasmehljala teta in mi pomolila pismo, zavito v rjavo ovojnico. Bila sem tako vesela...Toliko upanja je žuborelo v meni...Reno sem v samem upanju tako veselo pogledala, da se mi je zazdelo, da bo Jack v primeru lažnega pisma dvakrat pretepen. Enkrat od mene in drugič od tete Rene. Od mene bo dobil še močnejši odmerek...Pismo sem viharno odprla.
»Draga Emma Watson!
Veseli smo, da ti lahko sporočamo, da si sprejeta na Akademijo za čarovnike in čarovnice: Bradavičarko...«
Zasijala sem in objela Reno. Ta se mi je pridružila ob objemanju in tako sva nekaj časa stali skupaj, nerazdružljivi. Vse moje misli so bile povezane z Bradavičarko, domovi in čaranju... samo smehljala sem se in objemala svojo teto. Imela sem občutek, da bo Rena zame zdaj še bolj poskrbela. Jack mi ne bo skalil tega veselja....
»Potem greva na Prečno ulico, prav Emma? Zdajle moram skuhati kosilo za Jacka. Pride z vlakom domov iz Bradavičarke in bo sigurno lačen. Stric je šel že ponj...Si v redu?«
Teta je opazila moj zasanjani obraz in me stresla za rame:
»Emma?«
»Aha?« sem zasanjano odgovorila in se napotila navzgor proti svoji sobi. Teta je nekaj pripomnila čez otroško sanjavost ob veselju, ampak nisem poslušala. Najbrž je bila kaka zmerljivka..Brigalo me je! Najraje bi zaplesala!!
»Potrebujem samo še palico!« sem rekla teti, ko sva hodili po prepolni ulici. Nekajkrat sva se že izgubili in sem jo morala poiskati. Vedno sva se našli zraven neke kavarne. Imela je že odluščen napis, zato sem kavarno poimenovala kar Odluščenka.... »Teta?« spet sem jo izgubila...Napotila sem se k Odluščenki pri tem pa so moje vesele misli, za trenutek neprijazne in črne...Kako bi bilo bolje, če bi moja mami in oči bila tu! Kako bi bilo to SUPER! Enkratno in veliko bolje! Zakaj sta morala umreti...Začelo me je siliti na jok in solze sem komaj požirala. Moja mama in oče sta umrla, ko sem bila še čisto majhna. Bila sta zelo znana in priljubljena čarovnika. Nihče ne ve kako sta umrla...
»TETA!«
Takoj, ko sem jo opazila sem ji stekla v objem in začela jokati. Jokati in jokati...Ob Reninem vprašujočem obrazu sem zahlipala le: »Mami...Oči!« in se znova spustila v neutolažljiv jok. Teta me je poskušala potolažiti. Objemala me je in me božala po laseh.
»Bo že v redu!« me je tolažila in, ko sem se končno nekoliko umirila, je pokazala k stari trgovini: ”Pri Olivanderju”
»Greš lahko sama notri?« me je vprašala in pokazala na neko drugo trgovino:
”Obuvala in Obutve madame Choose” ter ob mojem presenečenem izrazu razložila: »Potrebujem nova obuvala veš. Poglej vendar ta! Stara so in zmahana! Kdo bi si še mislil, da sem potomec tistih Weasleyevih!«
Zasmejala se je in me vprašujoče pogledala, če se strinjam. Molče sem prikimala in teto Reno še enkrat močno objela, ter se napotila k zakotni a znani Olivanderjevi trgovinici. Tu sta tudi moja mami in oči dobila svoje prve palice....Ob tem me je znova podražilo na jok, a sem solze tokrat požrla in stopila noter.

BRAVOOO PREBRALI STE DO KONCA OMGGG BRAVO!
Lol, dost tega hah.
Vsakega komentarja/kritike/lajka bom vesela!
Lp,
P1