Lan se je počutil, kot bi mu nekdo iztrgal del duše in mu ga vzel. Odkar je bila njegova dvojčica Lana pogrešana, se je počutil, kot bi izgubil svojo boljšo polovico, svojo desno roko… Z Jano sta bila povsod skupaj: oba sta hodila v 7.b, oba sta trenirala atletiko in igrala kitaro. Oba sta imela rada likovno umetnost in nista marala angleščine. Edini človek, ki ga je Lana imela skoraj tako rada kot Jako je bila Tina. Tina je bila njena najboljša prijateljica že od vrtca, Jaka pa je ni maral.
Vso noč ni zatisnil očesa, kajti prazna postelja na nasprotni strani sobe ga je spominjala na to, kako njegove sestre ni več. Ni več slišal njenega plitkega dihanja in premetavanja po postelji. Naslednjega jutra ga je v šoli prazen stol na Laninem mestu spominjal na to, da je že ves teden niso videli in je z njo izginila vsakršna sled. Tedaj pa je k njemu prišla Tina in ga s solzami v očeh pozdravila: »Dobro jutro, Jaka.« Lan ji ni odzdravil, zato je Tina nadaljevala. »Lan, a se ti ne zdi, da bi morala pomagati pri iskanju Lane? Jaz ne zdržim več s tem, da ne morem ničesar narediti. Rada bi jo poiskala!« Lan se je samo namrdnil in rekel: »Kako misliš, da bi jo lahko našla midva, 12-letnika, če jo policaji iščejo že ves teden?!« Tina je povesila pogled, a vseeno je dodala: »Lahko bi jim pomagala… Razmisli o tem, prav?« Lan je res ves dan razmišljal o tem, nazadnje pa se je odločil, da ji bo pomagal. Po pouku je šel k Tini domov in ji rekel: »OK, odločil sem se, da bova pomagala policiji. Kje začneva?« Tina ga je odpeljala v svojo sobo. Na njeni pisalni mizi je ležal kup papirjev, čačk, izrezanih časopisnih člankov… »Kaj je to?« je začudeno vprašal. »To je vse, kar veva o Laninem izginotju!« je ponosno dejala Tina. »Torej, kaj vse veva?« je vprašal. Tina mu je začela razlagati: »Lana mi je prejšnji ponedeljek popoldne rekla, da gre zvečer v kino. Vprašala sem jo, če se bo s kom dobila, in rekla je »Ne.«, ampak se mi je zdela nekam čudna. Veva še to, da se zvečer ni vrnila domov, in tudi zjutraj ne. Policija pa še ni odkrila ničesar.« Lan je zavzdihnil in jo vprašal: »In kaj točno nameravava zdaj narediti?« Tina se mu je nasmehnila in mu v roke potisnila velik kup papirjev – bili so letaki, na njih pa je pisalo: POGREŠANA. STE JO VIDELI? POKLIČITE… Spodaj sta bili še Tinina telefonska številka in Lanina fotografija. »In kaj bova s temi plakati?« je vprašal Lan. »Ti jih boš razdelil po vsem mestu, jih prilepil vsepovsod in jih razdelil med ljudi, jaz pa bom čakala, če kdo pokliče.« mu je naročila Tina. Ni mu preostalo drugega, kot da je vzel lepilni trak in škarje, ter se začel deliti letake. Do večera je bilo vse mesto prelepljeno z njimi: zidovi, stene, okna, reklamni panoji, drevesa, svetilke, klopce, gugalnice in celo smetnjaki ter tobogan.
Zdaj jima ni preostalo drugega, kot da sta čakala, če bo kdo poklical. Dolgo časa se ni zgodilo nič, nazadnje pa je Tinin telefon začel zvoniti. Številka je bila skrita, tako da je nista mogla prebrati, a Tina se je vseeno oglasila…
*************************************************************
Ojla,
to je prvi del najine skupne zgodbe! Zgodbo bova pisali enkrat jaz (Nena) in enkrat Sladkorček!
Če vam je bil všeč, lahko lajkate in komentirate, lahko se tudi naročite na naju!
Podzravčki,
Sladkorček&Nena
Vso noč ni zatisnil očesa, kajti prazna postelja na nasprotni strani sobe ga je spominjala na to, kako njegove sestre ni več. Ni več slišal njenega plitkega dihanja in premetavanja po postelji. Naslednjega jutra ga je v šoli prazen stol na Laninem mestu spominjal na to, da je že ves teden niso videli in je z njo izginila vsakršna sled. Tedaj pa je k njemu prišla Tina in ga s solzami v očeh pozdravila: »Dobro jutro, Jaka.« Lan ji ni odzdravil, zato je Tina nadaljevala. »Lan, a se ti ne zdi, da bi morala pomagati pri iskanju Lane? Jaz ne zdržim več s tem, da ne morem ničesar narediti. Rada bi jo poiskala!« Lan se je samo namrdnil in rekel: »Kako misliš, da bi jo lahko našla midva, 12-letnika, če jo policaji iščejo že ves teden?!« Tina je povesila pogled, a vseeno je dodala: »Lahko bi jim pomagala… Razmisli o tem, prav?« Lan je res ves dan razmišljal o tem, nazadnje pa se je odločil, da ji bo pomagal. Po pouku je šel k Tini domov in ji rekel: »OK, odločil sem se, da bova pomagala policiji. Kje začneva?« Tina ga je odpeljala v svojo sobo. Na njeni pisalni mizi je ležal kup papirjev, čačk, izrezanih časopisnih člankov… »Kaj je to?« je začudeno vprašal. »To je vse, kar veva o Laninem izginotju!« je ponosno dejala Tina. »Torej, kaj vse veva?« je vprašal. Tina mu je začela razlagati: »Lana mi je prejšnji ponedeljek popoldne rekla, da gre zvečer v kino. Vprašala sem jo, če se bo s kom dobila, in rekla je »Ne.«, ampak se mi je zdela nekam čudna. Veva še to, da se zvečer ni vrnila domov, in tudi zjutraj ne. Policija pa še ni odkrila ničesar.« Lan je zavzdihnil in jo vprašal: »In kaj točno nameravava zdaj narediti?« Tina se mu je nasmehnila in mu v roke potisnila velik kup papirjev – bili so letaki, na njih pa je pisalo: POGREŠANA. STE JO VIDELI? POKLIČITE… Spodaj sta bili še Tinina telefonska številka in Lanina fotografija. »In kaj bova s temi plakati?« je vprašal Lan. »Ti jih boš razdelil po vsem mestu, jih prilepil vsepovsod in jih razdelil med ljudi, jaz pa bom čakala, če kdo pokliče.« mu je naročila Tina. Ni mu preostalo drugega, kot da je vzel lepilni trak in škarje, ter se začel deliti letake. Do večera je bilo vse mesto prelepljeno z njimi: zidovi, stene, okna, reklamni panoji, drevesa, svetilke, klopce, gugalnice in celo smetnjaki ter tobogan.
Zdaj jima ni preostalo drugega, kot da sta čakala, če bo kdo poklical. Dolgo časa se ni zgodilo nič, nazadnje pa je Tinin telefon začel zvoniti. Številka je bila skrita, tako da je nista mogla prebrati, a Tina se je vseeno oglasila…
*************************************************************
Ojla,
to je prvi del najine skupne zgodbe! Zgodbo bova pisali enkrat jaz (Nena) in enkrat Sladkorček!
Če vam je bil všeč, lahko lajkate in komentirate, lahko se tudi naročite na naju!
Podzravčki,
Sladkorček&Nena
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ups, enkrat sem se zmotila in napisala Jana namesto Lana :sweat_smile::blush:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o kulsko komaj čakam nov del:hugging::upside_down:
2
Moj odgovor:
NikomurNisemNicNaredila
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Res sm žalostna
Hejj, okej js res upam, da mi bo kdo znal pomagat. Res prosim odgovorite mi iskreno, to kar pac mislite. Torej...
Mene u soli zafrkavajo. Sm punca, ampak me zafrkavajo samo fantje. Najvecktat mi sam govorijo da sm PIFLARKA in men to ful ni okej. Nosim ocala in zobni aparat!!!! Vecino casa u soli sam poskusam bit nevidna, ampak me se useen najdejo in se zacnejo zajebavat iz mene. Da sem piflarka, pol mi govorijo da sem robot, kr sm kao ful pr mir.... Pc mql bolj resna sm pa mirna, kr sem introvert. Moje res dobre prijateljice bi verjetn rekle da sm smesna pa tko... Js res ne morem vec poslusat njihovih zaljivk. Tok so otrocji, pa smo 9. razred. Pol smo sli pa dons gledat nek film v dvorano (kraj je zaupen), no in sm se s prijateljico usedla v eno vrsto. No in za nama (dejmo jima rect A in B) sta sedela A in B. To sta ful nesramna tipa, en je iz mojga razreda (A), ta drug je pa sososolec (B). No in pol je A neki govoru moji sosolki, ki je sedela zraven mene. In pol je B vprasal A-ja, kdo ma to glavo ki sedi pred njim. In pol je A reku: Aja, to je una _______(moje ime),...
Pol naprej nism slisala ampak mislim da je reku piflarka kr sta se neki zasmejala. Js tok sovrazim moje sosolce in sososolce. Kdaj se bo to koncal? Sam se to leto.
A mi zna kdo pomagat, kaj naj naredim? Kako se naj pomirim? In res ne mislim hodit k svetovalni delavki pa tem (odraslim) ljudem.
Hvala vsem ze vnaprej.
Mene u soli zafrkavajo. Sm punca, ampak me zafrkavajo samo fantje. Najvecktat mi sam govorijo da sm PIFLARKA in men to ful ni okej. Nosim ocala in zobni aparat!!!! Vecino casa u soli sam poskusam bit nevidna, ampak me se useen najdejo in se zacnejo zajebavat iz mene. Da sem piflarka, pol mi govorijo da sem robot, kr sm kao ful pr mir.... Pc mql bolj resna sm pa mirna, kr sem introvert. Moje res dobre prijateljice bi verjetn rekle da sm smesna pa tko... Js res ne morem vec poslusat njihovih zaljivk. Tok so otrocji, pa smo 9. razred. Pol smo sli pa dons gledat nek film v dvorano (kraj je zaupen), no in sm se s prijateljico usedla v eno vrsto. No in za nama (dejmo jima rect A in B) sta sedela A in B. To sta ful nesramna tipa, en je iz mojga razreda (A), ta drug je pa sososolec (B). No in pol je A neki govoru moji sosolki, ki je sedela zraven mene. In pol je B vprasal A-ja, kdo ma to glavo ki sedi pred njim. In pol je A reku: Aja, to je una _______(moje ime),...
Pol naprej nism slisala ampak mislim da je reku piflarka kr sta se neki zasmejala. Js tok sovrazim moje sosolce in sososolce. Kdaj se bo to koncal? Sam se to leto.
A mi zna kdo pomagat, kaj naj naredim? Kako se naj pomirim? In res ne mislim hodit k svetovalni delavki pa tem (odraslim) ljudem.
Hvala vsem ze vnaprej.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(75)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(32)
Šport me na sploh ne zanima.
(45)






Pisalnica