" Miška! Zamudila boš! " Zakliče mami.
"Ja mami!" Se zaderem izpod odeje. Zaslišim mamin vzdih, iz katerega takoj razberem, da mi ni treba v glasbeno šolo.
"Veš kaj prav! Pa ostani doma. Nimam kaj za izgubiti." Mi prijazno reče. Pride do mene in me objame. Pred nekaj dnevi sem izgubila svojega hrčka, bila sem zelo navezana nanj in ga še nisem prebolela. Aja, moje ime je Hana. Živim v Ljubljani in sem stara 13 let. Danes je zadnji dan šole. Učiteljica za glasbeno šolo (igram flavto) mi je rekla, da moram danes in naslednji petek še priti, potem pa do 1. 9. ne več. Ampak sem se odločila, da je ne mislim poslušati danes:
"Hana drža, Hana to, Hana ono, Hana tisto, Hana blablabla" Arggh Prav na živce mu že gre! Čez en teden gremo na morje. Se že veselim. Sedaj pa k moje ljubezemskem življenju... Pravzaprav... Ga nimam. Vsi fantje v našem razredu so (na najlepši način povedano) d.e.b.i.l.i. Zafrkavajo me. Enkrat mi je en rekel: Haha Hana, kako si debela! 2 kg maš! Hahaha!
Pa čeprav sem še, kar suha. Visoka sem 160 cm in težka 47 kg. Mami pravi naj več jem, vendar ne morem. Nimam tako velikega trebuha, kot moj sošolec Elmedin. V našem razredu je 20 učencev. Od tega nas je 13 ki imamo Slovensko državljanstvo. Ostali imajo: Ukrajinsko, Izraelsko, Kanadsko... Sedaj pa adijo...