(PROLOG)

Opozorila: govor o smrti, depresija, ubijanje, kri.
Rezek in patetičen smeh je odmeval med stenami. Zarini upehani koraki so odmevali ob tla, ko je zadihana v šprintu poskušala uiti grozoti, ki je kot senca iztegovala svoje kremplje proti njej. Mraz je kot horda nožev neusmiljeno rezal v njene izmučene kosti, a je kljub temu tekla kot veter brez prestanka. Ves njen up o pobegu je stal na visoki pečini in je potreboval le en lahen sunek vetriča, da se je prevalil dol z njega.
Če bi jo Kaavro ujel bi moč iztrgal iz nje. Dobesedno. Vir njene magije je izviral iz njenega srca in če bi ga iztrgal iz nje in prelomil na pol, bi magija začela teči iz njega. Nato bi jo ujel v kozarec, ki je bil v to spremenjen iz safirja s pomočjo črne magije in ga na polno luno spil za večji učinek lastitve tuje magije. Zatem bi jo po vsej verjetnosti ubil. Seveda bi najprej brezsrčno pošast v katero bi jo spremenil uporabil, da bi ujel še Kyla.
Ne, tega ni mogla dopustiti. Če bi dobil njeno srce v dlan, bi njeno magijo uporabil za upravljanje z drugimi kot marionetkami.
Prisotnost hudodelca se ji je približevala z vsakim njenim počasnejšim korakom. Ko pa je ravno lahko slišala njegov obupen in hripav smeh za vogalom, ki ga je ravno naredila se je v svetli meglici pred njo pojavila dobro poznana oseba z vranje črnimi lasmi in temnimi očmi. Olajšano se je nasmehnila in pograbila Kylovo roko, ta pa ji je podaril enega njegovih samozadovoljnih in napihnjenih nasmeškov, za katerega ga bo Zara kasneje brez dvoma igrivo boksnila v ramo. Štirinajstletno dekle je začutilo znani ščegetajoči občutek teleportacije, ki jo je prevzel vsakič, ko jo je izkusila.
Kmalu je zopet stala na trdnih tleh s prepoteno preveliko jopico, ki se ji je lepila na hrbet in njeno roko v Kylovi. Srečna, da se je s Kylom spet izmuznila Kaavru je zadihana od pešajočega adrenalina vrgla roke okoli njega in ga močno objela. Kyle jo je seveda objel nazaj in Zara bi lahko priznala, da je čutila njegov presenečen nasmeh ob njeni rami, ko se je sklonil dol k njej.
Clairini poskoki na stopnicah so bili nezmotljivo glasni a tako hitri, da ko sta se Kyle in Zara odmaknila drug od drugega je Zarina sestra že zdavnaj stala v dnevni sobi, kjer sta pristala s teleportacijo. Z nagajivim nasmeškom ju je premerila potem pa z glasnim "ZARA JE TU!" pritegnila tudi njeno mamo Valerie vključno s Kylovimi starši gospo in gospodom Windsor.
Valerie (ki je bila presenetljivo mladostna za mamo z dvema hčerama, ki sta bili devet in štirinajst) je v manj kot trenutku, prežeta z matero v sebi stisnila Zaro tako močno, da se je ta morala potruditi, da je lahko sploh dihala. Ta se je le izžeto nasmehnila in mamo potrepljala po rami, da bi prišla do zraka. Ko je mamo prvič od blizu pogledala v obraz je lahko zasledila zasušene sledi solz.
"Mama, kje je ati?" je previdno vprašala, ko je s pogledom preletela prostor v katerem so bili vsi razen njega. Valerie je odprla usta, da bi odgovorila a nič ni prišlo ven. Zara je lahko praktično zavohala, da je bilo nekaj hudo narobe.
"Mama?"
"Ko se je postavil proti Kaavru, da bi ga zamotil, ga je ubil," je v pogovor posegla gospa Windsor, ko je videla, da Valerie tega ne bo mogla izdaviti.
Zara je zamežikala. To je bilo naravnost absurdno. Nihče ji ni povedal, da bo hotel zamotiti Kaavra, ko bo ona peljala ljudi na varno. Nejevera se ji je umestila v srcu a majhni del dvoma se je kljub temu naselil na dnu njenega želodca in razbijal po stenah, ki so ga ujemale.
"Hecate se ne?" na obraz si je pripela nejeverni nasmeh in poskušala vse skupaj razumeti kot šalo. Nihče se ni zasmejal.
Clair je pogledala v steno, da drugi ne bi opazili mokrih solz, ki so se ji nabrale v njenih očeh potem pa z zlomljenim glasom šepnila: "Ni ga."
Če ne bi Zare zlomilo že sporočilo, ki so ga nosile njene kratke in težke besede, bi jo počen priton v glasu njene sestre sigurno.
"Zakaj-" Zari se je glas prelomil kljub temu, da ga je poskušala obrdžati nedotaknjenega, "Zakaj nisem vedela, da je šel proti njemu?"
Zdaj so lahko vsi slišali, kako je njena sestra hlipala in se sesedla v eno od sof, postavljenih v prostoru.
V Zarinem prsem košu se je nabrala kepa obupa, ki je silila gor po njenem grlu in se tepla za svobodo z armado solz za sabo. Če bi kaj hotela reči, bi jo preplavila kot voda, ki so jo zapornice končno spustile v prosti pad. Ni si mogla dovoliti, da bi jo edina dva preostala člana njene družine videla tako nizko. Rabili bosta skalo in Zara bo to postala pa če se bo morala raztrgati na pol.
"Ni hotel, da bi te skrbelo. Vedel je, da bo umrl in ga ni niti motilo. Samo šel je. Lahko bi ga ustavila, pa ga nisem," ni si mogla predstavljati, kakšno praznino je morala čutiti njena mama, ko je izgubila osebo, ki ji je vedno stala ob strani.
"Nisi ti kriva, mama. Sam je izbral boj proti njemu, kot sem sama izbrala, da želim iti pomagati rešiti to vas," je tiho rekla in trdno upala, da jo njen nenormalno tanek glas ne bo izdal. Počita se je, kot da bi se je grlo stisnilo skupaj in komaj je dihala a ni je brigalo. Ne, ko so bile na pladnju bolj pomembne stvari za zdržati.
Spomnila se je, kako aneksiozno se je počutila, ko je sprejela odločitev, da bo šla tvegati svoje srce za celo vas ljudi. Kako je pustila svoji moči, da se je ulila z nje in posikala pot do vseh prebivalcev ter jim prišepnila kje morajo iti, da se bodo izognili Kaavru. Kako so jo upoštevali in pobegnili. Kako je slišala v dalji pokanje src pod pritiskom temne magije, ki jo je vsak svetel mag lahko začutil v bližini. Danes je ona odšla, da bi rešila vas polno ljudi, ki jo je prej omenjeni hudobec napadel. Rešila je vse, ki niso že brez src ležali na tleh s praznimi očmi in prerezanimi vratovi.
Žalovanje je prekinilo trkanje na vratih. Clair je skočila pokonci, da bi jih odprla in ne bi rabil iti kdo drug. Stekla je po hodniku do lesenih vhodnih vrat in jih brez dvojnega pomisleka odprla.
Iz hodnika se je naenkrat slišal samo udušen krik in votel padec ob tla. V delčku sekunde je vsaka oseba v sobi stala na nogah in drveli po stopnicah ne da bi se dvakrat ozirali nazaj z vedenjem in skelenjem v srcu, da je dekle, ki je tako dobrosrčno odšla proti vratom zdaj mrtva ležala na tleh s paniko še vedno zrisano na njenem obrazu.
Zara se je nadaljevanja spomnila v meglici dogajanja. Vedela je, da sta se z mamo poslovili od Windsorov za naslednjih nekaj let, preden se zopet snidejo a drugega kot bežnega objema s Kylom ni imela nikoli več moči priklicati nazaj. Kot da bi hotela. Obljubil ji je, da ji bo pisal, da bosta v stiku in to je prelomil.
Dobrodošli v travmatiziranem svetu Zare Angevin.

---
Vem, da sem vas malo na cedilu pustila in da me tukaj ni bilo že pol leta in blazno mi je žal. Če se še kdo spomni Lomilca src je tu prenovljena verzija, ki bo tudi malo temnejša. Tukaj pripenjam povezavo do zgodbe na Wattpadu, da si lahko pogledate opis. Upam, da vam bo prenovljena verzija všeč, kljub temu, da bo večina mojih prvih idej spremenjenih in se to vseeno ne bo poznalo ker prej ni šlo daleč.

~Z ljubeznijo, Raven