1. P O G L A V J E: Samomorilska naloga, 1. del


Locke me je vodil po temnem hodniku Voda. Roke sem imela v žepih, a v pripravljenosti, če bi se Locke slučajno obrnil in me poskusil ubiti. Dovolj sem se že naučila, da sem vedela, da je bil ta fant hudičevo nepredvidljiv. Hodil je sproščeno in kraljevsko, kot bi bil hodnik njegova last. Mimo naju je kdaj pa kdaj zašel kak mag ali metamorf, a so se vsi hitro umaknili. Vedeli so, da se je bolje izogibati Lucku. Sploh če sem bila z njim jaz. Kar je pomenilo težave. Kar je lahko pomenilo mojo smrt. Ali mučenje. Ali kri. Zabavno, ne?
»Kam me tokrat vlačiš?« sem ga vprašala. Locke me je ignoriral. Seveda me je ignoriral. Čudež bi bil že samo, če bi me sploh slišal. Ali poslušal. Na prst sem živčno ovila pramen svojih do ramen dolgih svetlo pastelno rožnatih valovitih las. Morda se boste spraševali, zakaj sem si z barvo uničevala lase. Nisem si jih. Enostavno sem se rodila z njimi.

V žepih sem stisnila pesti. Pohitela sem za Lockom. Beg ne bi imel smisla. Diplomatskih sposobnosti nisem imela. Zato mi je preostalo le eno: Sledi tipu, ki te lahko ubije. Locke je zavil. Še bolj sem pohitela, da sva hodila vštric. Mikalo me je, da bi stopila na prste in se vsaj delno približala njegovi velikosti, a sem vedela, da bi me enostavnmo potisnil nazaj dol. Rad je bil najvišji.

Ustavil se je pred vrati. Kovinskimi vrati. Živčno sem poravnala sončna očala v svojih laseh. Ko bi vsaj bil kje smetnjak. Še vedno sem žvečila čigumi. Prilepila sem ga na zobe in upala na najbolje. Locke je odprl vrata v pisarno. V Oswaldovo pisarno.

Oswald je bil nekako direktor, vodja tega dela Voda. Psihopatski enaindvajsetletnik je vodil del Vod tatov, morilcev, uličnih pretepačev, nasplošno vseh kriminalcev, ki so bili mlajši od njega. Vse starejše, vse skupaj pa je vodil Phillip Lockhart. In njega nihče ni hotel videti jeznega. V trenutku si lahko izgubil roko, nogo, dostojanstvo, morda celo življenje.
»Lacy. Locke. Zamujata.« Oswald je leno pogledal na uro. Na njegovi desni so ležali kupi bankovcev.
»Dvigalo ne dela.« Vsaj Locke je znal najti dober izgovor.
»Dal ga bom popravit,« je zagotovil Oswald. Obrnil se je k meni. Potem nazaj k Locku. »Koliko je sploh stara?« je vprašal.
»Štirinajst.«
»Petnajst,« sem ga popravila. Oswald me je premeril od nog do glave.
»V čem je dobra?« je vprašal Locka.
»Mečevanje. Dva meča,« je odvrnil. Ta tip dejansko ve vse o meni.
»Ima že svoja?«
»Ne,« je odvrnil Locke in oblil me je sram. Če bi bila boljša, bi že imela svoja meča.
»Prav. Daj ji zložljiva.«
Ostala sem osupla. Zakaj bi jaz potrebovala dva najboljša meča, ki ju lahko najdeš v celem vodu?
Oswald je začel pisati. S kemičnim svinčnikom je s hitrimi sunki nakracal nekaj in Locku podal list.
»Ta teden naredi njene treninge težje. Bolje jo izuri,« je rekel. Locke je pokimal, vdan v usodo, da me bo moral naučiti boljšega mečevanja.
»Zakaj bi-?« sem začela, a me je Oswald prekinil.
»Nimaš prav veliko izbire,« je rekel in mi namenil svoj psihopatski nasmeh. Njegov telefon je zabrnel. Na zaslonu se je pojavilo sporočilo.
»Si prepričan, da je dobro, da se pridruži ekipi?« je vprašal Locke in me dvomljivo pogledal. Zakaj sem se rodila z rožnatimi lasmi? Če se ne bi, bi me vsi jemali bolj resno.
Oswald me je pogledal, kot bi se tudi on spraševal o tem.
»Uporabna bo. Ona je edina, ki ima dostop do Bele sobe.«
Bela soba? Kaj za hudiča je pa zdaj to?
»Khm,« sem se odkašljala. »Zakaj mi ne bi povedala v kaj se spuščam?«
»Oh, saj res. Locke, ti in še nekaj mojih najboljših morilcev boste našli Zeleno lobanjo. Postavljena v majhno vitrino, ki jo lahko primerjam z vitrino s katero je pokrita tista vrtnica v filnu, katerega ime sem že pozabil. V to lobanjo je vgrajen kristal. Trenutno je najbolj iskana stvar na svetu. Izjemno dragocena. Izjemno močna. In prvi korak do cilja je Bela soba,« je veselo povedal Oswald. Psihopatsko veselo. »Če vam ne bo uspelo…« Bomo umrli. Mislim, da štekam. Ne bom šla.
»Jaz ne-« Še preden sem dokončala, sem na tilniku začutila hlad Lockevega zložljivega noža.
»Še vedno nočeš sodelovati?« me je zadovoljno vprašal Oswald. Pogledala sem Locka.
»Mislim, da sem si premislila,« sem zamrmrala in Locke je umaknil nož.

☆ ☆ ☆

Hai pilovčki moji<33
spet nova zgodba, hehe. Upejmo, da jo bom dokončala. Inn, ja, glavna junakinja je naša Lacy z roza lasmi, hehe:) Tale lobanja zveni kul, ane? Sej boste več zvedl v naslednih delih...
lysm
vaša loly❦