Prolog

Hodila sem po jutranjem snegu. Bilo je mrzlo. Hladno.
Mimo mene so švignile sanke. Sklonila sem se. Ko so bile dovolj oddaljene sem nadaljevala pot.
Pot me je vodil do slapova. Tam sem si umila obraz in spet sem bila jaz.
------------------------------
Hodila sem nazaj v mesto. Bilo je tiho. Odločila sem se, da bom odšla v knjižnico. Imeli so vse vrste knjig; od romanov, do fantazijskih knjig in še.
Smuknila sem do police s stripi. Stripi so moje življenje. Sposodila sem si moj najljubši strip in nadaljevala pot do blokov.
Še zmeraj je bilo vse tiho. Slišalo se je petje ptičev in šumenje vode.
Ko sem prišla do blokov sem vstopila.
Živela sem z babico.
Na mizo sem odložila knjigo in odšla nazaj ven.
Sklonila sem se h bližjem potoku in zaslišala šumenje. Ne vode. Listov. Razgledala sem se naokoli in zagledala stopinje. Človeka. Volka. Vedela sem kdo je bil.
Sledila sem stopinjam. Vodile so globoko v gozd. Nisem se zgubila. Poznam ta gozd.
Sledi so vodile do istega potoka, kjer sem bila jaz pred pol ure.
Obstala sem. Vedela sem kaj se bo zgodilo. Bila sem, kot v nizkem štartu. Zaslišalo se je praskanje in dihanje. Nato pa še renčanje.
Skočil je. Jaz pa sklonila.
Pomanjšala sem se. Zrasla mi je dolga bela dlaka. Roke so se mi spremenile v tace.
Tokrat sem jaz skočila. Porezala sem ga po vratu. Zarenčal je. Jaz pa prhnila.
Stekel je stran. Hitro sem mu sledila. Izgubila sem ga. a sled je kazala, da je bil tudi človek.
Tudi jaz sem prišla nazaj v svojo naravno velikost. Vrnila sem se v blok.
Naredila sem si kakav. Tiho sem pila, medtem ko sem brala. Babi je to opazila.
»Si v redu, dekle moje?«
»V redu sem, babi. Samo… Nekaj je bilo.«
Najini pogovori so bili običajno taki.
Noč je bila grozna.
Sedela sem za svojo pisalno mizo. Izbirala sem ogrlico, ali pa sem jo samo gledala. Zaslišala sem šepetajoče se glasove; *i* izpusti me. Izpusti me. Izpusti me…*i* Pogledala sem naokoli. Nikogar ni bilo. Glasovi so bili zmeraj bolj glasni;*i* izpusti me! Izpusti me! Izpusti me!*i* Poskušala sem jim uiti. Ulegla sem se v posteljo in se poskušala umiriti. Tokrat ni pomagalo.
Bila sem v gozdu. Bil je spet tisti volk, ki sem ga videla dopoldne. Imel je prasko.
V temi se je spremenil v človeka. A ga nisem mogla videti.
»Glej, glej.«
»Kaj, hočeš od mene?«
»Nič. Hočem te *i*mrtvo*i*.«
Spet sem zaslišala glasove. A tokrat so govorili nekaj drugega; *i*umri, umri, umri, umri, umri!*i*
Zbudila sem se. Bila sem čisto mokra.
Stekla sem v gozd do potoka in si umila obraz.
Zaslišala sem glas; *i*mrtva boš…*i*
»Utihni!«
Pritekla mi je solza. Tega nisem mogla prenašati.
Zadnje, kar sem videla in slišala je; videla sem drevesa in ljudi, slišala pa sirene, ljudi, svojo babi in zadnje; *i* Umri!...*i*