Živjo! To je moja prva zgodba, ampak upam, da vam bo všeč. Do nje dostopate tudi na tej strani: https://www.wattpad.com/myworks/300944109/write/1189415531

SEPTEMBER - PRVI ŠOLSKI DAN
Živjo! Za tiste ki me še ne poznate sem Ava, imam dvanajst let in hodim v 7. razred osnovne šole. Že po naslovu poglavja lahko opazite, da se je ravno začel najbolj grozen mesec vseh ljudi. September. Začetek šole, dela in vseh groznih muk in težav. Tudi jaz nisem preveč navdušena nad njimi, čeprav mi šola niti ni tako v napoto. Pravzaprav se najmanj veselim sošolk, sošolcev in vseh socialnih problemov, ki jih bom to leto dobila... Čeprav mi niti malo ni škoda tega, da bom videla svojo naj frendico Lilo. Z njo se poznam od prvega razreda. Ni moja prva naj frendica ali sploh prva prijateljica, ampak je kar v redu. Lila je sicer čisto nasprotje od mene. Kot dan in noč sva. No pa gremo kar v prvo poglavje...

Prvi šolski dan. Moji mami se že mudi v službo. Samo moj oče ostane doma in komaj se mu ljubi da bi mene in mojega brata pospremil. Saj vem, saj vem... čudno se sliši, da starši spremljajo že (skoraj) odrasle otroke. Ampak daj no, priznaj, da so tudi tebe spremljali še v višjih razredih. No skratka... ko sem prišla tja je bila prva oseba, ki sem jo videla Jake. Moje srce je poskočilo in mi nato takoj padlo v hlače, ko sem zraven njega videla Claro in njeno prijateljico Tess. Omb! Si lahko misliš!? No, saj ni tako kot izgleda... ničesar nimam proti Clari ampak tako rada je v bližini Jakea. Ves čas se druži z njim in on mi nameni komaj kaj pozornosti. Ah zakaj sem taka tiha oseba. Želim si, da bi bila taka kot Clara. Popolno telo, več kot meter sedemdeset visoka. Za druge sem pravi pritlikavec. Za tem opazim Hannah in Amy, ki se pogovarjata o tem kako sovražita učiteljice. Sem že omenila, da je bila Amy moja prejšnja naj frendica? Nisem? No, sem pa zdaj. Še kar se razgledujem okoli, vendar nikakor ne vidim Lile. Nato me nekaj zgrabi za rame in komaj se zadržim, da ne bi zakričala "Lila! Ne straši me tako!". " Oprosti" mi odvrne z nasmehom in nato se objameva kot da se celo leto nisva videli. Naj vam jo malo opišem: Ima dolge svetle lase (verjetno najdaljše v razredu), modro sive oči, je približno petnajst centimetrov višja od mene in zelo dobra družba. Malo se pogovarjam z njo o tem kakšne so bile najine počitnice, nato pa stopi do nas učiteljica angleščine, tista, ki je bila lani in bo tudi letos naša razredničarka. Preden vstopimo v šolo si na obraze damo maske in se napotimo do razreda. Oh kako sovražim korono. Edina stvar, za kaj je dobra je za karanteno. Da me za en teden odreši šole. Nadaljevanje dneva je bilo popolnoma normalno, na srečo so bili drugi sošolci, sošolke dovolj zaposleni z razglabljanjem o počitnicah, o tem kakšna škoda je, da smo se vrnili v šolo in tako dalje.

Drugo poglavje prihaja kmalu.