Danes je bilo res nenavadno. Šla sem na plažo, ker je bilo vroče in sem potrebovala malo svežega zraka. Morje je bilo tako mirno, da se je bleščalo kot steklo, sonce pa je sijalo naravnost v oči. S sabo sem imela brisačo in knjigo, čeprav se mi niti ni dalo brati. Samo sedela sem, gledala v valove in pustila, da mi veter meša lase. In potem sem ga zagledala.

Stal je nekaj metrov stran, v kopalkah, z mokrimi lasmi, ki so mu padali na čelo. Najprej sem ga samo bežno pogledala, ampak potem sva se ujela v pogledu. Tisti trenutek je bil čuden, kot da se mi je nekaj ustavilo v trebuhu, pa nisem vedela, ali je to od vročine ali od nečesa drugega. On se je rahlo nasmehnil in to je bil tisti trenutek, ko sem vedela, da si ga bom zapomnila.

Naslednji dan sem spet šla na plažo, čeprav ponavadi ne hodim dva dni zapored. In ja, tam je bil. Sedel je na brisači in pil vodo iz plastenke. Ko me je zagledal, mi je pomahal, kot da se poznava že sto let. Prišel je do mene in rekel: »Hej, a si bila včeraj tudi ti tukaj?« Samo pokimala sem in rekla: »Ja,« pa sva se začela pogovarjati. Ime mu je Žan. Povedal je, da pogosto prihaja na to plažo, ker mu je tu najlepše in da rad posluša zvok valov. V tistem trenutku sem si mislila, kako lepo govori in kako ima globok glas.

Potem sva se začela srečevati skoraj vsak dan. Šla sva plavat, včasih samo ležala na brisačah in se smejala neumnim šalam. Nisem niti opazila, kdaj sem se začela zavedati, da komaj čakam, da ga spet vidim. Vsakič, ko sva bila skupaj, sem imela občutek, kot da je vse lažje. Nekega popoldneva je rekel, da bo zvečer na plaži majhen koncert lokalne skupine, in da bi lahko šla skupaj.

Tisti večer je bil zrak topel, a ne preveč vroč. Nebo je bilo oranžno-rožnato, ker je sonce zahajalo. Slišala sva glasbo, ljudje so plesali bosi po pesku, midva pa sva stala malo ob strani. V nekem trenutku se je obrnil proti meni, se mi zazrl v oči in rekel: »Anika, zdiš se mi posebna.« Srce mi je tako močno razbijalo, da sem bila prepričana, da bo slišal. Potem se je počasi nagnil in me poljubil. Ni bil dolg poljub, ampak bil je topel in nežen, tak, da sem si ga želela zapomniti za vedno.

Po tistem sva se še več družila. Hodila sva na plažo tudi zgodaj zjutraj, ko je bilo tam skoraj prazno, poslušala sva glasbo iz njegovega telefona in pela, čeprav nisva znala vseh besed. Smejala sva se, ko so naju polivali valovi, in sedela v pesku, dokler naju ni zeblo. Enkrat sva šla še na drug koncert, večji, kjer so ljudje kričali in plesali. Držal me je za roko skoraj ves čas, kot da me noče izpustiti.

Včasih, ko sem doma, se mi zdi vse nekako prazno, dokler ne pomislim nanj. Potem se mi zdi, da imam nek razlog, da komaj čakam jutri. Zdi se mi, da čeprav ga poznam komaj nekaj tednov, vem, da je nekaj drugačnega med nama. Kot da sva se poznala že prej, samo da sva zdaj našla drug drugega.

In mogoče se motim, mogoče bo to samo eno poletje, ki ga bom nekoč omenjala z nasmehom, ampak zdaj... zdaj imam občutek, da je to nekaj, kar bo ostalo z mano veliko dlje.