Hejla! To je moje nadaljevanje zgodbe Izpolnjevanje obljbe. V njej še zmeraj nastopajo isti ljudje. Upam, da vam bo všeč!
KAJA ADAMS
Zdaj smo vsi stari 12 let, zato smo dovolj stari, da se gremo ven borit. Če nam bo Stella pustila. Jaka in njegovi so zadnjič že šli ven in prinesli zaloge, nama z Vito pa je pripovedoval, kako je bilo. Vsi si že zelo dolgo časa želimo na take misije, pa je Stella rekla, da smo premladi. Zdaj ne bo imela več argumentov. Odločila sem se, da jo bom vprašala, če nam zdaj dovoli.
Stopam po hodniku, do Stelline pisarne. Potrkam. "Naprej," zaslišim njen glas. Vstopim. Moji prijatelji so že notri. Je mogoče, da nam bo dejansko pustila iti? "Super, Kaja, tu si," reče in nam začne govoriti: "Kot veste, ste zdaj dovolj stari, da greste na misije. No, in danes greste na eno. Zmanjkuje nam zdravil, zato bi rada, da greste ven iz čarobne cone k moji prijateljici Judy, in jih pripeljete. Če se da, pripeljite tudi Judy, preden jo odpeljejo. Vse demone so se odločili pobiti, ker smo "slabi". Lahko računam na vas?" "Jasno!" vzkliknemo v en glas. "No, prav. Potem pa srečno!" reče. Odpravimo se ven.
"Smo vsi pripravljeni?" vpraša Jan. "Ja!" vzkliknem. "Orožje imamo, gremo!" reče Hope. Stečemo po gozdu, a se kmalu ustavimo. "Pred nami so... Kaj so to?" vpraša Lili. "Vojaki iz Piggyja," reče Jan. "Kako so prišli sem? Saj tole ni gamerska cona!" se začudi Hope. "Kdo bi vedel? Mogoče so ušli iz igre!" razdraženo vzklikne Žiga. "No, očitno bo treba okoli," zmaje z glavo Lili, "ne moremo premagati vseh." "Kdo to pravi? Dajmo, Kaja, pokažimo jim!" vzklikne Gal. "Dajmo!" zavpijem in iz pasu potegnem meč, ki ima moder ročaj. Zaženem se v prvega in ga zabodem (vsi so inficirani, da smo si na jasnem, bom dala link do slike spodaj, da ne bo kdo mislil, da so šli na ljudi ;)). Nato se mi ostali pridružijo in skupaj jih počasi premagujemo, a jih je res veliko. "Preveč jih je, ne moremo vseh!" zavpije Lili, ki je očitno enakih misli kot jaz. "Ne moremo se predati!" zavpije Jan. Ko jih ostane še čisto malo, se zapodimo mimo tistih, ki so še ostali, in tečemo. "Dobro se je začelo!" zatuli Hope, "še ven iz cone nismo, pa smo že naleteli na težave!" Tečemo naprej. Pohiteti moramo, saj gre za zdravila.
Pridemo do meje, kjer se cona konča. Zunaj je vojna. "Pripravljeni?" vpraša Jan. Pokimamo. "Gremo!" zavpije Hope.
Zdaj nismo več v coni. Mimo se peljejo avti v vojaško zeleni barvi. "Ojoj," zaječi Lili. "Čez cesto moramo priti," zašepetam. Ko ni videti nikogar, zdrvimo čez. To nam je uspelo super, ker nas nihče ni videl. "Gremo," reče Gal.
"Ne tako hitro!" zavpije za nami močen glas. Obrnemo se in vidimo nekega Angela, ki ima v roki puško. "Je kakšen problem, gospod?" ga vprašam s karseda mirnim glasom. "Kaj ste?" nas vpraša. Na hitro si telepatiramo. "Delajmo se, da smo človeki!" rečem. Obrnem se nazaj k njemu in ga vprašam: "O čem govorite?" "Mislim, da dobro veš," reče on. Obrne se k sodelavcu, ki je demon, in ga vpraša: "So tile demoni?" Prosim, ne izdaj nas, prosim... A njega so očitno hipnotizirali, saj ima zelo majhne zenice, in seveda reče ja. Zdaj šele tečemo. "PRIDITE NAZAJ!" zatuli Angel na nas. Kot da bi dejansko mislil, da bomo.
**********************************************************************************************************************************
Upam, da vam je všeč zgodba! V naslednjih delih bom pisala tudi iz drugega vidika. Iz katerega, pa ne povem.
Lep pozdrav, Kattie
Link do soldierja / vojaka:
https://www.google.com/search?q=piggy+soldier&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwiMytL4qdzuAhWCD-wKHZi5DBQQ_AUoAXoECB8QAw&biw=1680&bih=907#imgrc=JgSdT9XS0hG9iM