Hej! Tukaj je drugi del! Ko sem objavila prvi del zgodbe, še nisem bila prijavljena in sem imela nekaj težav, zdaj pa je vse v redu in drugi del objavljam prijavljena:)
S Katy sva se odpravili v razred, ravno, ko je zazvonilo. Na urniku je bila zgodovina, eden od njenih najljubših predmetov. Hitro sva zasedli vsaka svojo mizo. Učitelj Wilson je bil mlad in zabaven, učil je zelo dobro. Vstopil je v razred, za njim je hodil nek fant.
Bil je visok, suh, a mišičast, imel je razmršene, vranje črne lase in sivo-modre oči. Bil je čudovit,morala sem priznati. Očitno so se s tem strinjala vsa dekleta, saj so močno buljile vanj. Pogledala sem Katy, ki je sedela nekaj klopi stran in gledala v novega fanta, kot da je bog. Moja prijateljica je močno verjela v sorodne duše in pravo ljubezen, nekaj o tem da ji je babica povedala, da, ko bo spoznala pravega bo takoj vedela kdo je. In čeprav sama nisem nekam verjela v to, sem po Katyinem pogledu vedela, da bo ta fant še velik del njenega življenja. In posledično tudi mojega.
»No učenci, naj vam predstavim vašega novega sošolca. Edward, imaš besedo«, je rekel učitelj, fant pa je začel govoriti »Živjo! Ime mi je Edward Brown. Z družino sem se preselil iz Pariza. Starša sta me posvojila, ko sem bil majhen. Imam dva brata in eno sestro. Lepo bo spoznati vse vas.« je rekel s svilnatim glasom, ob katerem s(m)o se vse punce stopile.
»Hvala za te besede Edward. Bodite mu prijazni in pomagajte, če bo potreboval kaj. Zdaj pa, usedi se na prazen prostor.« je povedal učitelj, ki se je nato zatopil v svoj zvezek. Pogledala sem okoli. Prazni stoli so bili ob Caroline (čeprav bi dala roko v ogenj, da je sekundo prej tam sedela Bianca), Mikeu, Jacobu, Lillian in Katy. Veliko možnosti izbire. Edward je hitro pogledal po učilnici in se napotil proti Katy. Čakaj…Katy!? Moja najboljša prijateljica sedi zraven enega najlepših tipov na šoli. In očitno se je zatreskala vanj. Skrila sem hihitanje. Ko se je Edward usedel, je Katy noro zardela. V odtenek Weasleyevih las.
Učitelj je začel s predavanjem in čeprav imam predmet rada, danes z mislimi nisem bila pri drugi svetovni vojni, ampak pri svojem domu. Oziroma pomanjkanju le-tega. Naj razložim. Dolgo časa nazaj sem imela lepo družino. Bili smo oče, mama in jaz. Gary, Amelia in Alice Smith. Imeli smo se izjemno radi. A vsega dobrega je enkrat konec.
Ko mi je bilo 7 let, so mami odkrili raka na krvi. Levkemijo. Ravno to kar je vsem nam dajalo življenje, ga je jemalo moji mami. Čudno kako se nekaj kar nujno potrebuješ spremeni v sovražnika. Kolikor so zdravniki in vsi želeli pomagati, mami ni uspelo. Umrla je leto po diagnozi, ko sem imela 8 let. To leto je bilo najslabše v mojem groznem življenju. Gledati mamo tako šibko… ko jo že najmanjši prehlad spravi v smrtno nevarnost… ko se je mnogokrat približala smrti in spala v komi… Ko je za vedno zaspala sem čutila kako se mi zlomi srce. Tega trenutka se spomnim, kot bi bil včeraj.
Oče me je odložil pri njej, ko je šel v trgovino. Sedela sem ob njeni postelji, na trdem, neudobnem stolu in zrla vanjo. Okoli glave je imela ruto, saj je zaradi kemoterapije ostala brez las. Bila je tako žalostna…ljubila je svoje kodre… Spala je, zato nisem videla tistih safirno modrih oči, ki sem jih dobila po njej. Naenkrat je glasno zakašljala in se zbudila ter izpljunila kri. Naprej se je vse zgodilo tako hitro, ampak vseeno kot v počasnem posnetku. Zakričala sem, poklicala medicinsko sestro in začela jokati. Pridrveli so zdravniki, me poslali ven, a nisem hotela. Želela sem biti ob njej. Ko so jo končno stabilizirali je budna ležala na postelji, vendar mi je pogled na zdravnikovem obrazu povedal, da so to njene zadnje ure. Prišel je oče in sama sta govorila, nato pa so me poslali k njej, da se poslovim.
Po licih so mi tekle solze, ko sem sedla na neudoben stol in zaječala: »Mamica, zakaj?? Zakaj vendar ti. Moraš res že-«glas mi je počil, a sem se dovolj zbrala, da sem nadaljevala: »Prosim ne pojdii…rabim te, jaz in očka. Oba.« Nisem zmogla več. Jokala sem kot hudournik, mama pa me je še z zadnjimi močmi objela in s hrapavim glasom dejala: »Oh draga, ne skrbi. Nikoli te ne bom zapustila…tisti, ki nas ljubijo nikdar zares ne odidejo…vedno bom tukaj, v tvojem srcu.« še močneje sem jokala, ona pa me je mirila, ko sem naenkrat začutila, da me roke na hrbtu ne držijo več in so prosto padle z mene. Nikoli več nisem čutila maminih toplih rok, videla njenega ljubkega nasmeha ali slišala njenih pomirjajočih besed. Nisem se več zavila v njen močan objem in nikdar več mi ni dala poljuba za lahko noč. Po licu mi je zdrsnila solza. Moja mama je umrla v mojem naročju in takrat je z njo odšel delček mene same.
Upam, da je ta del iz Alicine preteklosti razjasnil nekaj stvari. Res bi bila vesela vsakega lajka in komentarja.:heart::grinning:
S Katy sva se odpravili v razred, ravno, ko je zazvonilo. Na urniku je bila zgodovina, eden od njenih najljubših predmetov. Hitro sva zasedli vsaka svojo mizo. Učitelj Wilson je bil mlad in zabaven, učil je zelo dobro. Vstopil je v razred, za njim je hodil nek fant.
Bil je visok, suh, a mišičast, imel je razmršene, vranje črne lase in sivo-modre oči. Bil je čudovit,morala sem priznati. Očitno so se s tem strinjala vsa dekleta, saj so močno buljile vanj. Pogledala sem Katy, ki je sedela nekaj klopi stran in gledala v novega fanta, kot da je bog. Moja prijateljica je močno verjela v sorodne duše in pravo ljubezen, nekaj o tem da ji je babica povedala, da, ko bo spoznala pravega bo takoj vedela kdo je. In čeprav sama nisem nekam verjela v to, sem po Katyinem pogledu vedela, da bo ta fant še velik del njenega življenja. In posledično tudi mojega.
»No učenci, naj vam predstavim vašega novega sošolca. Edward, imaš besedo«, je rekel učitelj, fant pa je začel govoriti »Živjo! Ime mi je Edward Brown. Z družino sem se preselil iz Pariza. Starša sta me posvojila, ko sem bil majhen. Imam dva brata in eno sestro. Lepo bo spoznati vse vas.« je rekel s svilnatim glasom, ob katerem s(m)o se vse punce stopile.
»Hvala za te besede Edward. Bodite mu prijazni in pomagajte, če bo potreboval kaj. Zdaj pa, usedi se na prazen prostor.« je povedal učitelj, ki se je nato zatopil v svoj zvezek. Pogledala sem okoli. Prazni stoli so bili ob Caroline (čeprav bi dala roko v ogenj, da je sekundo prej tam sedela Bianca), Mikeu, Jacobu, Lillian in Katy. Veliko možnosti izbire. Edward je hitro pogledal po učilnici in se napotil proti Katy. Čakaj…Katy!? Moja najboljša prijateljica sedi zraven enega najlepših tipov na šoli. In očitno se je zatreskala vanj. Skrila sem hihitanje. Ko se je Edward usedel, je Katy noro zardela. V odtenek Weasleyevih las.
Učitelj je začel s predavanjem in čeprav imam predmet rada, danes z mislimi nisem bila pri drugi svetovni vojni, ampak pri svojem domu. Oziroma pomanjkanju le-tega. Naj razložim. Dolgo časa nazaj sem imela lepo družino. Bili smo oče, mama in jaz. Gary, Amelia in Alice Smith. Imeli smo se izjemno radi. A vsega dobrega je enkrat konec.
Ko mi je bilo 7 let, so mami odkrili raka na krvi. Levkemijo. Ravno to kar je vsem nam dajalo življenje, ga je jemalo moji mami. Čudno kako se nekaj kar nujno potrebuješ spremeni v sovražnika. Kolikor so zdravniki in vsi želeli pomagati, mami ni uspelo. Umrla je leto po diagnozi, ko sem imela 8 let. To leto je bilo najslabše v mojem groznem življenju. Gledati mamo tako šibko… ko jo že najmanjši prehlad spravi v smrtno nevarnost… ko se je mnogokrat približala smrti in spala v komi… Ko je za vedno zaspala sem čutila kako se mi zlomi srce. Tega trenutka se spomnim, kot bi bil včeraj.
Oče me je odložil pri njej, ko je šel v trgovino. Sedela sem ob njeni postelji, na trdem, neudobnem stolu in zrla vanjo. Okoli glave je imela ruto, saj je zaradi kemoterapije ostala brez las. Bila je tako žalostna…ljubila je svoje kodre… Spala je, zato nisem videla tistih safirno modrih oči, ki sem jih dobila po njej. Naenkrat je glasno zakašljala in se zbudila ter izpljunila kri. Naprej se je vse zgodilo tako hitro, ampak vseeno kot v počasnem posnetku. Zakričala sem, poklicala medicinsko sestro in začela jokati. Pridrveli so zdravniki, me poslali ven, a nisem hotela. Želela sem biti ob njej. Ko so jo končno stabilizirali je budna ležala na postelji, vendar mi je pogled na zdravnikovem obrazu povedal, da so to njene zadnje ure. Prišel je oče in sama sta govorila, nato pa so me poslali k njej, da se poslovim.
Po licih so mi tekle solze, ko sem sedla na neudoben stol in zaječala: »Mamica, zakaj?? Zakaj vendar ti. Moraš res že-«glas mi je počil, a sem se dovolj zbrala, da sem nadaljevala: »Prosim ne pojdii…rabim te, jaz in očka. Oba.« Nisem zmogla več. Jokala sem kot hudournik, mama pa me je še z zadnjimi močmi objela in s hrapavim glasom dejala: »Oh draga, ne skrbi. Nikoli te ne bom zapustila…tisti, ki nas ljubijo nikdar zares ne odidejo…vedno bom tukaj, v tvojem srcu.« še močneje sem jokala, ona pa me je mirila, ko sem naenkrat začutila, da me roke na hrbtu ne držijo več in so prosto padle z mene. Nikoli več nisem čutila maminih toplih rok, videla njenega ljubkega nasmeha ali slišala njenih pomirjajočih besed. Nisem se več zavila v njen močan objem in nikdar več mi ni dala poljuba za lahko noč. Po licu mi je zdrsnila solza. Moja mama je umrla v mojem naročju in takrat je z njo odšel delček mene same.
Upam, da je ta del iz Alicine preteklosti razjasnil nekaj stvari. Res bi bila vesela vsakega lajka in komentarja.:heart::grinning:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw, punca, ti zažigaš!
Zgodba me je res povlekla notri in super pišeš!
Imaš ogromeeeen besedni zaklad in cela zasnova za zgodbo je super!
Zeloooo mi je všeč!
Definitivno spremljam!
Bom še enkrat povedala: NORO! FUUUL DOBRA ZGODBA!
Zdaj pa čimprej nov del, ker že komaj čakaaaam!!!!
Tvoja nova zvesta bralka,
Dg:two_hearts:
Zgodba me je res povlekla notri in super pišeš!
Imaš ogromeeeen besedni zaklad in cela zasnova za zgodbo je super!
Zeloooo mi je všeč!
Definitivno spremljam!
Bom še enkrat povedala: NORO! FUUUL DOBRA ZGODBA!
Zdaj pa čimprej nov del, ker že komaj čakaaaam!!!!
Tvoja nova zvesta bralka,
Dg:two_hearts:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
bravooooooooooooooooooooooooooooooooooooo ful dobro res nemorem verjet kakšen talent ima da nov del pride čim prej :joy::joy: komaj že čakam
lp.
gw11
lp.
gw11
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je najbolj romantična zgodba ever! Spremljam!
Te pa bi še nekaj vprašala. Ali si dobila par idej za zgodbo iz knjige Somrak? Mislim, Edward, svilnat glas, Alice.
Saj me ne moti samo zanima!
Lp, Annie #1
Te pa bi še nekaj vprašala. Ali si dobila par idej za zgodbo iz knjige Somrak? Mislim, Edward, svilnat glas, Alice.
Saj me ne moti samo zanima!
Lp, Annie #1
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Večinoma me takšni žanri pri zgodbah ne privlačijo preveč, ampak v tvojo zgodbo me je pa kar potegnilo!
Definitivno spremljam!
Also, všeč mi je, da nisi najbolj hot tipa takoj poparčkala z glavnim likom. Izvirno, I like it!
Definitivno spremljam!
Also, všeč mi je, da nisi najbolj hot tipa takoj poparčkala z glavnim likom. Izvirno, I like it!
0
Moj odgovor:
Ojoj ne!
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ja spet teza sam prosm
Oj
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.